Andrej Pečjak

Nisem bil, vanje ne verjamem.

Mislim, da je lahko srčna ekipa, kot je naša, ko se nečesa loti, veliko uspešnejša kot neka korporacija. Seveda so potrebna tudi finančna sredstva, brez denarja ni nič mogoče.

Čudežno formulo smo prekopirali od ekipe alpske smučarke Tine Maze. Majhna in močna ekipa, ki dela na polno. Rezultati so zgovorni. Izkoristiš prednosti, ki jih imaš, poiščeš slabosti pri nasprotniku in jih obrneš sebi v prid.

Nekaj čez 400.

Radio imam med vožnjo vedno prižgan, saj so na strehi avtomobila sončne celice, tako da se majhni porabniki napajajo iz svetlobe. Manjša težava nastopi le, ko dežuje ali pri vožnji v temi.

Seveda sem imel nekje v mislih tudi tržni potencial, a nisem bil prepričan, da se bo vse skupaj razvijalo do te mere, kot se danes. Če nas bodo finančno podprla kakšna tuja podjetja, potem bomo zaposlili nekaj mladih strokovnjakov, ki jih je v Sloveniji več kot v tujini. Pri nekaterih stvareh smo v Sloveniji nadpovprečno sposobni, a kaj, ko pogosto ne znamo stopiti skupaj in narediti nekaj pametnega. Toliko brihtnih glav kot v Sloveniji je redko kje.

Pa saj infrastruktura ne stane toliko. Potrebujemo vtičnice in te imamo. Če avtomobil polnimo ponoči doma v garaži, se pravi, da njegov doseg zadostuje čez dan, potem strašnega vložka ni, razen da naredimo po parkiriščih pred bloki tudi količke za polnjenje. Tudi novih elektrarn ne potrebujemo, če avte polnimo ponoči. Seveda so avtomobili dragi, ker so tudi serije majhne. Tudi mobilni telefoni bi bili ob majhnih serijah neprimerno dražji.

Ni naprodaj, je pa ceno razvoja težko oceniti. Električni avto za vožnjo po mestu ne bi smel stati več kot 15.000 evrov, za medmestno vožnjo pa največ 30.000 evrov. Avti z dosegom med 400 in 500 kilometri so seveda dražji. Cena naftnih derivatov bo šla v prihodnje samo še navzgor, saj je količina nafte omejena, presegli smo tudi največjo možno količino dnevno načrpane nafte. Vse več ljudi pa se vozi in prav cena goriva bo prepričala proizvajalce k večjim serijam, posledično bodo cene nižje in dostopnejše ljudem.

Mogoče bi bila poraba še nižja... Mi smo kar tiščali na plin, z dacio se da ob umirjeni vožnji porabiti tudi le 120 kWh.

Avto smo predelali zato, da bi se njihovi inženirji naučili procesa izdelave električnega avtomobila, in ne zato, da bi ga serijsko prodajali. Sočasno sem se tudi jaz učil od njih. Kitajci obvladajo tehnike, ki so nam neznane, zato je šlo za izmenjavo znanja. Ne gre jih podcenjevati.

Seveda sem imel nekaj od tega. Lastnik kitajskega podjetja je delno sponzoriral naš štirikolesnik superpiki.

Če bi se vsi Kitajci, ki se danes vozijo z električnimi skuterji, vozili z bencinskimi, bi se zadušili. Naredili so velik preskok v tehnologiji, kar bodo implementirali tudi na električne avtomobile. Na Kitajskem je pomembno, kaj misli tisti, ki je na oblasti, in ne, kaj mislijo množice. Zagotovo bodo nevarni našemu gospodarstvu.

To je super, ker hitro dobim parkirni prostor. (Smeh.) Vedeti morate, da je v Sloveniji veliko zanimanje za električne avtomobile, toda kupna moč je močno padla. Imamo veliko ljudi, ki jim ni vseeno, a si ne morejo privoščiti takšnega avta, po drugi strani pa imamo del bogatega sloja, ki je najbolj primitiven na svetu in vozi v slogu »več bencina bom zažgal, večji frajer bom«. Premožnejši na tujem so drugačni, bolj prosvetljeni v vseh pogledih, oni kupujejo denimo drage električno gnane tesle in omogočajo nadaljnji razvoj, od katerega imajo pozneje veliko tudi tisti z manj denarja.

Nikoli nismo od države dobili nič, a nikoli nismo niti zahtevali nič. Delujemo na trgu in ne pri državnih jaslih, kar zna biti pogosto tudi negativno. Omogočijo ti sicer neki napredek, nato pa pozabijo, zakaj pravzaprav obstajaš, in delaš le, da zadostiš papirjem. Veliko sem sodeloval s Seawayem, ki je na področju hibridnih bark najbolj napreden na svetu.

Meni so bliže avtomobili, plovila me ne zanimajo veliko, toda izkušnje sodelovanja z njimi so bile koristne. Imam pa tudi stike z razvojnim oddelkom izdelovalca letal Pipistrela. Če bi avtomobilski proizvajalci več potegnili iz letalstva ali plovil, bi se dalo narediti boljši avto. Danes so avti pač pretežki in premalo aerodinamični. Možnosti napredka so ogromne.

Nimamo toliko denarja, da bi podarjali avtomobile, nismo proizvajalci, smo razvojniki.

Absolutno ga potrebujemo. To vsi vemo, oba sistema sta preživela in uničujeta sama sebe. Nov sistem bi moral staviti na vrednote, ki veljajo že več tisočletij in so bolj ali manj zapisane tudi v Božjih zapovedih, najdete jih tudi v vseh religijah. Gre za etične in moralne vrednote, ki človeštvo spremljajo od nastanka. Ne moreta biti edini vrednoti denar in dobiček, čeprav je tekmovalnost nujna, a z zdravo mero.

Tudi sam sem mislil, da bo cena goriva odločilna, toda ljudje dejansko nimajo druge izbire. Poglejte linije javnih prevozov, na primer železniških povezav, ki so se v zadnjih 50 letih poslabšale in ne izboljšale. Brez javnega prevoza in nezmožnosti kombiniranja tega z delovnim ritmom je ljudem težko opustiti navade. Tudi kupiti električni avto je težko, če komaj shajaš iz meseca v mesec. Ljudi nihče ne podpre, da bi lahko nekaj spremenili. Marsikdo zgublja na cesti dolge ure in pride v službo kot razvalina.

Gre samo za kamenček v mozaiku. Ne poglablja se samo ekološka kriza, poglabljajo se tudi finančna, moralna in druge krize. Ko bodo vse skupaj udarile, se bo nekaj spremenilo. Tudi električne avte bomo morali v prihodnosti uporabljati racionalno. Električni avto ne bo rešil vsega, dober javni prevoz bi naredil največ. In nekaj držav na svetu se s tem že lahko pohvali.

Sem privrženec, a sem tehnični ekolog. Ne želim, da bi se vrnili v jame ali živeli kot pred stotimi leti, ko so otroci umirali zaradi bolezni in lakote. Moramo iti naprej. Ni rešitev, da gledamo nazaj. Tudi ko je bilo na svetu le dobra milijarda ljudi, so razsajale lakote. Če bi vse pridelovali ekološko, bi hrane za sedem milijard ljudi zmanjkalo. Energije ne smeš razmetavati. Pravilo je enostavno: kot delaš z denarjem, delaj tudi z energijo. Bodi racionalen in s tem boš že blizu ekološki ozaveščenosti.

Ni vedno dražje. Če pijemo vodo iz pipe, je cenejša kot iz plastenke, pa še bolj ekološka je. Seveda pa je v nekaterih primerih ekološko tudi dražje, pri električnih avtih je že tako. Skrajni dosežki tehnike so pač vedno dražji.

Naš interes je osredotočen na razvoj, proizvodnja mi je dolgočasna, razvoj mi ponuja izziv. Znanje je treba razširiti med množice, izobraziti ljudi, da se lahko pozitivno porabi za spremembe.

Nekaj jih je že potrkalo na naša vrata iz tujine, že prihodnji teden bomo imeli šolanje v angleščini.