Fraza je še vedno prisotna v jeziku. Študentje po izpitu še vedno radi zarobantijo, da je bil pravi Caporetto, kar pomeni, da je bila katastrofa.
Le na severu ali tudi na jugu?Mislim, da bolj na severu, nisem pa povsem gotov. Na jugu vsekakor še manj vedo o prvi svetovni vojni, ki je že tako v senci druge, četudi je prva obe Italiji povezala in združila. Izkušnja skupnega umiranja je bila močna.
Vaš roman se opira na objavljeni dnevnik vaše pratete. Kaj v njem je res, kaj je plod literature?Izumil sem dušo junakov, ki je v dnevniku seveda ni, saj obsega le 25 strani, moj roman pa 250. Pratetin dnevnik je zelo kratek in koncizen. Je povzetek dejstev, ne mnenj, doživljanj ali čustev. Prateta opisuje, kdaj in kako so generali prihajali v njihovo vilo, zapiše denimo, da je bila povabljena k njim na večerjo. Česa več pa ne. In tu se seveda razpre domišljija. Kaj se je na teh večerjah dogajalo, kaj in predvsem kako so se pogovarjali. Ta odsotnost podrobnih opisov me je navdihnila, da njeno zgodbo literariziram.
V vaši pripovedi najbolj preseneča ta pristni odnos med okupatorjem in okupiranim.Velika razlika je med vojnami pred francosko revolucijo in modernimi vojnami po Napoleonu. Vojne so se nekoliko civilizirale, saj so postale vojne vojakov z vojaki. Prej so bile take le izjeme, recimo 30-letna vojna, sicer pa so se vojske spravljale na ljudstva ali pa so se ljudstva bojevala proti drugim ljudstvom. Vojne so z moderno dobo zato postale bolj oborožene, nasilne in katastrofalne.
A kljub temu v prvo vojno vojske niso vstopile najbolje pripravljene, čemur se tudi pripisujejo njene visoke žrtve.Leta 1914 nihče ni vedel, kaj se dogaja. Zgodovinar Christopher Clark v knjigi The Sleepwalkers lepo opisuje, kako so bili zaslepljeni vsi, kralji, kraljice, diplomacija. Evropska aristokracija je bila po daljšem obdobju miru uspavana in ni razumela svojega položaja, zaradi česar tudi ni mogla sprejemati razumnih odločitev. Nihče ni vedel, kaj se v resnici dogaja, saj je vojna potekala na toliko koncih, informacije pa so potovale zelo počasi. Mnogi niso znali brati, nepismenost je bila še zelo velika. Pa je tudi bolje tako, ker časopisi držav v vojni tako ali tako niso govorili resnice. To se od takrat ni spremenilo.
Vaši opisi so izjemno živi. Pišete o tem, kako so stradali, kaj so jedli, kako so bile videti poljske bolnišnice in predvsem – kakšni so bili vonji vojne. Kje ste nabrali vse te podatke?Deloma v muzejih, predvsem pa sem prebral veliko dnevnikov, tako Avstrijcev kot Italijanov, tako vojakov in generalov kot navadnih kmetov. V njih sem našel številne podrobnosti, ki zelo olajšajo razumevanje vojne, ki o njej kljub svoji majhnosti veliko povedo. Največji kontrast je med tem, kar najdemo v zgodovinskih knjigah, in tem, kar najdemo v muzejih. Zgodovinarji, ki pišejo knjige, se pogosto sploh niso odpravili na teren, niso se dotaknili sekire ali puške, niso se vprašali, kako je v resnici nekoga ubiti s pištolo, z granato ali z nožem. Jaz sem se denimo med pisanjem naučil streljati, ker ne verjamem, da je mogoče posredovati izkušnjo, ne da bi jo imel sam, izkušnja mora steči skozi tebe, če želiš razumeti stvari. Ko različne vire informacij združiš, pride do številnih kontradikcij, ki jih kreativno razrešuje literatura, za katero verjamem, da se pogosto bolj približa resničnosti kot zgodovinski viri.
Kako se zgodovinski dokumenti o italijanski fronti razlikujejo od tega, kar so zapisali nižji sloji v svojih dnevnikih?V muzejih se je mogoče prepričati denimo, da je bilo avstrijsko orožje narejeno iz superiornih materialov, saj je še po 100 letih videti brezhibno, italijansko pa je dodobra zdelal čas. Iz dnevnikov pa sem ugotovil, da je glavni razlog za poraz avstro-ogrske vojske stradež. Pomanjkanje hrane, denarja in orožja na koncu. Še leta 1918 je to bila zelo močna vojska, kar zadeva številnost, a problem je bil, da ni bilo za njo več nobene države. Bila je le močna vojska brez države, za katero se bori. Italija pa je bila morda šibka država, a je vseeno zafunkcionirala kot država.
Predvsem je zafunkcionirala zaradi pomoči ZDA.V Franciji in Italiji stradeža in pomanjkanja zaradi pomoči ZDA ni bilo. To je bistveno vplivalo na to, kdo je nazadnje zmagal v vojni. Zmagal je denar, ne vojaki, ne orožje. Kot v večini vojn. A denar ni mogel obvladati mirovnega procesa, ki je sledil vojni. Z versajsko konferenco so se zgodile velike napake, ko so dovolili Francozom, da diktirajo mir, da določijo, kaj naj bi mir sploh bil. Niso upoštevali znanega rekla, da naj bodo neusmiljeni v vojni in generali v miru. ZDA in Francozi so se izkazali za nesposobne lepega ravnanja s poraženci, z Avstrijci in še posebej z Nemci, kar je seveda prineslo reakcijo v obliki gospodarske recesije in kasneje druge svetovne vojne. John Maynard Kaynes, ki je bil aktiven v mirovnem procesu, ga je leta 1919 zapustil s pojasnilom, da ne gre za mirovni sporazum, pač pa za premirje, ki bo trajalo 20 let. Zmotil se je samo za šest mesecev. Druga vojna se zares začne leta 1919.
V romanu opisujete nenavadno vljuden odnos med italijanskim višjim slojem ter avstrijsko in nemško vojsko, ko zasedeta del Benečije. So bili ti odnosi v resnici tako uglajeni, ko so vojaki zasedli vile in posestva premožnih?To se je res dogajalo. Viri pričajo, da so Avstrijci po tem, ko so dobili bitko pri Kobaridu, zajeli italijanske oficirje in jih povabili na večerjo. Ena stran je žalovala, druga se veselila in veseli so tolažili žalostne. Žalovali so skupaj z njimi skoraj z neko ljubeznivostjo, vsekakor z nehlinjeno skrbjo za poraženca. To kaže, kako drugačni so bili nekoč pripadniki višjega sloja.
Predvsem so bili bolj kulturni.Danes je pomemben le denar, tedaj je bila pomembna kultura. Vsi so zelo dobro govorili francosko, ki je bil univerzalen jezik komunikacije v Evropi, tako kot je danes angleščina. Svet je temeljil na formalni vljudnosti, ki je bila izjemno pomembna. Ni bila le prazno obredje, bila je del duše, pravega bistva izobraženih in kultiviranih ljudi, ki so tvorili višji sloj. Globoko so verjeli v kulturo, lepe manire, vljudnost, v izražanje spoštovanja. To se je potem pokazalo tudi pri oficirjih, ki so večinoma pripadali temu razredu.
Je ta svet po prvi svetovni vojni izginil?To je svet, ki je nepovratno izginil. In to je imelo izjemno negativne posledice. Mussolini in Hitler se nikoli ne bi mogla povzpeti na oblast pred letom 1914, na oblast sta lahko prišla, ko so družbeno moč dobile množice. Z letom 1914 se konča Belle Époque, kulturna in ustvarjalna zlata doba Evrope, ko so družbo sicer obvladovale velike socialne razlike, a so ljudje gojili veliko zaupanje v intelektualno skupnost, ki je ne nazadnje tudi sebi narekovala zelo visoke standarde.
Kljub razlikam, ki jih v romanu slikovito odražajo različni dialekti, sta nižji in višji sloj tistega časa zelo povezana. Služabniki so zelo navezani na svoje gospodarje in iskreno jih spoštujejo. Kako to?Danes pripadnike elite seveda psujemo, doživljamo jih kot barabe. To pa zato, ker nimajo nobene kulturne superiornosti. Elita pred letom 1914 ni imela le formalne izobrazbe, pač pa resnično socialno inteligenco in ponotranjeno kulturo. Družba se je lahko obdržala skupaj zaradi njih, zaradi spoštovanja do njih, ker so gojili pozitiven mit o njih.
Kako se Italijani ob stoletnici njenega začetka spominjate prve svetovne vojne, kakšen je prevladujoči mit?Italija je zelo šibka država in zelo zmedena.
Kako to mislite?Italija nima ravno močnega občutka za svojo preteklost. To jo dela šibko.
Ob vsej svoji slavni zgodovini, renesansi in dejstvu, da je zibelka moderne zahodne kulture?Da. Italija je sicer postala država s to vojno, a danes je praktično pozabljena, ker je v senci izkušnje z drugo svetovno vojno. Italija je bila zelo šokirana nad svojim fašističnim diktatorjem s patriotsko retoriko. Reakcija na to je antipatriotski odnos, ki je še vedno zelo prisoten. Zaradi fašizma je ljudem zelo težko govoriti o domovini, o pozitivnih čustvih do nje. Beseda patria, domovina, kot da bi bila prepovedana. Reakcija na fašistično obdobje ni zlomila le retorike patriotizma, pač pa tudi možnost zdravega patriotskega občutenja. Je pa nekje pod površjem. Zaradi tega vam zelo težko odgovorim, kaj si Italija misli o Italiji. Zelo smo zmedeni, ko pride do identitete.
