Alojz Selišnik

V razvitih državah imajo v lesni industriji na sto kubičnih metrov posekanega lesa enega zaposlenega. Če v Sloveniji na leto posekamo pet milijonov kubikov lesa, to pomeni, da bi lahko imeli v tej panogi 50.000 zaposlenih, a jih imamo le 10.000, ker se je lesna veriga pretrgala. V Jugoslaviji je bilo tako, da so imeli komando nad gospodarstvom občinski izvršni sveti. Izdali so odlok, da iz Zgornje Savinjske doline ni dovoljeno odvažati okroglega lesa, dokler tega ne odobri izvršni svet. In odvoz je odobril šele, ko je od domačih žag in predelovalnih obratov dobil informacijo, da ga imajo sami dovolj. Najprej so torej gledali nase, mi smo pa dovolili, da se je lesnopredelovalna veriga – zaradi slabe kondicije lesne panoge – pretrgala na koncu gozda, na cesti. In od tam je najhitrejša pot do denarja, sicer do malo denarja, saj hlodovina nima dodane vrednosti.

Ko sta ministrstvo za gospodarstvo vodila Andrej Vizjak in kasneje Mitja Gaspari, lesarstva niso obravnavali kot perspektivne gospodarske panoge. Spodbujali so farmacijo in proizvodnjo rezervnih delov za avtomobilsko industrijo, medtem ko lesarstvo v državi ni imelo nobene podpore. Še danes na nobenem od ministrstev ni direktorata za lesarstvo, imamo ga pa, denimo, za ribištvo, čeprav je na Obali vsega »petdeset« ribičev.

To je dilema. Lesarstvo je industrijska dejavnost, potemtakem bi bolj sodilo pod gospodarsko ministrstvo. Toda po drugi strani je zelo odvisno od naravnih virov oziroma od gozda, ki spada pod kmetijstvo. Glede na to, koliko je kje denarja in kakšna je organiziranost, bi bilo po moje bolje, če bi bilo na kmetijskem ministrstvu. Toda minister Dejan Židan je jasno in glasno povedal, da nas noče, pri ministru Stanku Stepišniku pa se bojim, da bi se izgubili v neki sivini. Tako lesarji v vladi nimamo primernega sogovornika. S tem se kaže odnos države do lesarstva. Toda zdaj, ko je šlo vse gospodarstvo v franže, so začeli ugotavljati, da bi se od lesa pa mogoče dalo živeti.

Mislim, da je stanje v lesarstvu mogoče izboljšati v dokaj kratkem času – če bi koncesijo za izkoriščanje državnih gozdov razdelili med lesnopredelovalne obrate glede na število zaposlenih v njih. Po grobih ocenah zdaj koncesionarjem na kubični meter lesa ostane od 25 do 30 evrov čistega zaslužka. Posekajo približno milijon kubikov lesa, slišati je, da se ga veliko tudi pokrade, vendar ne vem, koliko in v čigavi spregi. Milijon kubikov pomeni 30 milijonov evrov razlike v ceni na leto. In če bi se ta razlika porazdelila po lesnem sektorju glede na število zaposlenih, bi s tem pospeševali zaposlovanje, kajti več kot ima neki obrat zaposlenih, več denarja bi bilo. In več zaposlenih bi bilo, do višje faze bi lahko naredili neki izdelek. Mislim, da bi to hitro pomagalo oživiti lesno panogo. Lesarstvo, če bo močno, bo teh 30 milijonov evrov v večkratniku vsako leto vrnilo državi, če bi bila lesna veriga trdna, kot je bila nekoč. Velikih dobičkov sicer ni imela, je pa imela veliko zaposlenih, ki so danes prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.

Ne!

Težko odgovorim za toliko časa nazaj. Takrat je imela lesna panoga 30.000 zaposlenih, danes le še 10.000, poslovala je z dobičkom... Glede na to, kaj se je v panogi zgodilo v tem času, podelitev 20-letnih koncesij ni bila prava odločitev. Vem pa, da je po bitki lahko biti general.

Nevarna je zaradi mojega predloga, da bi koncesije za izkoriščanje državnih gozdov podelili lesnopredelovalnim obratom glede na število zaposlenih v njih. Eden od vodij žage me je zaradi tega vprašal, kakšen avto vozim. Povedal sem, da pasata, pa je odvrnil: »Prešibak je, lahko te kdo zrine s ceste. Pazi, kaj govoriš!« V državnih gozdovih se obračajo veliki denarji, zato so pritiski veliki. Žagarji se zavzemajo, da bi koncesije v državnih gozdovih imeli le oni. Jaz kot lesar, ki les predelam, pa si prizadevam, da bi koncesijo dobil nekdo, ki ima celotno lesno verigo do končnega izdelka. Tako je tudi v Kanadi. Nisem vedel, kako bi pri nas pravično razdelili to pravico. Vmesna valuta od lesa do denarja bi lahko bil vavčer, ki bi ga razdelili, kot sem predlagal.

Žagarji hočejo koncesije le zase, jaz pa trdim, da je delavec v lesarstvu, ki nekaj lakira, skobla, brusi..., enakovreden tistemu, ki prežaga hlodovino. Zato bi se morale te pravice razdeliti po vsej verigi. To bi bilo najbolj stimulativno. Če bi koncesije dobili žagarji, bodo les sicer imeli, zaposlovali pa ne bodo nič več kot doslej. Danes so namreč naprodaj žage, ki na leto s tremi delavci razrežejo 100.000 kubičnih metrov lesa. To je vse računalniško vodeno, če hočeš narediti vrata ali omaro, pa potrebuješ ljudi, zato je z vidika države gotovo bolj prav, da stimulacijo preko državnih gozdov dobiva celotna lesna veriga.

Zavod za gozdove Slovenije, ki bi moral imeti tudi gozdarsko proizvodnjo. Ti, ki zdaj sekajo za koncesionarje, bi potem sekali za zavod. Slovenski gozd je last vseh nas in od njega je treba dobiti kar največ. Trdim, da to lahko dosežemo preko lesne verige.

Sklad naj se preoblikuje. Dve instituciji, pristojni za gozdove, sta odveč.

Problem slovenske lesnopredelovalne industrije je, da ni vlagala v razvoj. Ko ni bilo denarja, so podjetja najprej ukinila razvojne oddelke. Včasih so bili prispevki delodajalcev na bruto plače 17 odstotkov, potem 25, 32, zdaj so približno 38 odstotkov. Ko so jih začeli dvigovati, lesna industrija ni bila več konkurenčna, zato gre od leta 1990 le še navzdol. Tako je v vseh panogah, kjer je treba veliko delati in kjer ni mogoče vsega avtomatizirati in robotizirati.

V imenu obrtno-podjetniške zbornice sem bil pogajalec za zakon o delovnih razmerjih, zato vem, da nimajo nikjer po svetu tako kot mi delavci plačanega tudi časa, ko so na malici in na odmoru. Če Nemec dela 16 enot na dan, delamo mi 14 enot, ker imamo pol ure malice in dvakrat po deset minut pavze, plačanih imamo pa 16 enot, tako kot Nemci, ki 16 enot tudi delajo. Če bi tudi pri nas ljudje delali po osem ur in bi se jim zaradi tega za deset odstotkov zvišala neto plača, prispevki bi pa ostali na enaki ravni, bi dobili primerljivo produktivnost. To je en mesec na delavca na leto, v 40 letih delovne dobe so to štiri leta. Štiri leta torej Hans dela več od Janeza, štirje Hansi in štirje Janezi so pa ena hiša. Toda ko to poveš sindikatom, začnejo skakati v zrak.

Tako je. Pri žagah nas prekašajo, a če pogledam z vidika lesarja, ne vem, ali so bile te naložbe najbolj pametne. Kaj pa je prežagati hlod in potem les na hitro zlepiti. To so izdelki z nizko dodano vrednostjo. Je pa res, da Avstrijci niso obstali v gozdovih. Usmerili so se v žaganje, sušenje, hoblanje in lepljenje. To je že nekaj več. Imajo sicer tudi predelovalno industrijo, a niso šli v tako velike predelovalne obrate, kot imajo velike žage.

Toda osebno menim, da avstrijski model žag za Slovenijo ne pride v poštev. Imeti bi morali manjše žage, ki bi na leto sežagale od 20.000 do 100.000 kubičnih metrov lesa. Biti bi morale prilagodljive.

Ni čisto tako. Nafto moraš črpati in še zmanjka je lahko, les je pa dnevni kop in še obnavlja se. Bolje je tudi imeti gozdove kot rudnik zlata, kajti zlata enkrat zmanjka, medtem ko se gozd obnavlja. Bog nam odpušča vse grehe, koliko ga biksamo s tem gozdom, a nam vseeno raste. Le za to bi morali poskrbeti, da bi bilo delo nekaj vredno, da bi se splačalo les predelovati in bi podjetja zaposlovala ljudi. S certifikati za izkoriščanje lesa iz državnih gozdov bi po mojem prepričanju rešili lesarstvo. Tukaj mora država odigrati svojo vlogo in se odločiti, ali hoče uspešno gospodarstvo in zaposlene ljudi, ali pa bo še naprej imela par firm, ki bodo v državnih gozdovih delale, kar bodo hotele – odpirale polnilnice vode, se ukvarjale z nepremičninami...

Več kot 60 odstotkov Slovenije prekriva gozd, ko greš iskat lep les, ga pa ni. To pomeni, da ga posekajo več, kot je prikazano. Po moje kar drži, da se ga na črno poseka okoli milijon kubikov na leto.