V poročilu ugotavljate, da nobena regija na svetu ni varna pred naravnimi nesrečami oziroma prisilnimi izselitvami prebivalstva zaradi njih. Hkrati se po vaših podatkih z njimi soočajo predvsem v deželah v razvoju, saj ste v njih našteli več kot 85 odstotkov vseh prisilnih selitev v lanskem letu. Kaj ni ponavadi mešanica vzrokov z ekonomskimi na čelu tista, ki ljudi prežene od doma, in je zato težko določiti, koliko je v resnici tako imenovanih klimatskih beguncev?

Razumem, kam merite, vendar v našem poročilu ne govorimo o počasi razvijajočih se katastrofah. Suš recimo nismo vključili v analizo. Poročamo o številkah, ki so jih zbrale nacionalne vlade oziroma organizacije ob sedmih vrstah naravnih pojavov, ki nastopijo hitro (to so poplave, nevihte, potresi, vulkanski izbruhi, zemeljski plazovi, nenadne kratke ohladitve in naravni požari, op. p.), zaradi njih pa je treba izseliti ljudi. V našo analizo tako niso vključeni ljudje, ki so se zaradi ponavljajočih se suš ali česa drugega postopoma odločili oditi in si najti službo kje drugje.

Ali veste, kam so ljudje po katastrofah odšli? V poročilu o prihodnosti migracijskih gibanj in klimatskih sprememb iz leta 2011 je recimo služba britanske vlade za strateške analize Foresight napovedala, da se bo večina migracij zaradi suš, poplav in drugih neugodnih pojavov dogajala znotraj držav.

Teh podatkov nismo zbirali, ampak smo naredili nekakšen grafični posnetek stanja neposredno po katastrofi oziroma po izselitvah prebivalstva, ki jih je nekdo registriral. V našem poročilu ni dokazov, da te selitve povzročajo podnebne spremembe. Tega nismo merili niti nismo skušali prepoznati kakšne povezave med izselitvami in podnebnimi spremembami. Kajti za kaj takega bi potrebovali še druge podatke in globalno sodelovanje na čisto drugi ravni. Nekatere od katastrof so res povzročili podnebni dejavniki, toda klimatski begunci so del druge terminologije.

Pravite, da večina katastrof ni samo posledica naravnih dogodkov, temveč v enaki meri tudi človeških dejavnikov.

Gotovo se spomnite potresa na Haitiju. Bil je hud, pa vendar je dosegel le stopnjo 6 oziroma 6,5 po Richterjevi lestvici. V Čilu, od koder prihajam, smo imeli osemstokrat močnejši potres, toda razlika v smrtnih žrtvah je bila drastična. Razlog za to tiči v standardih gradnje. V Čilu so v zgodnjih šestdesetih letih razumeli, da živijo na potresnem območju, na katerem je treba hiše graditi na drugačen način. Sprejeli so zelo stroge standarde gradnje, vlade zadnjih 45 oziroma 50 let pa so ne glede na politične razlike vedno skrbele za njihovo uveljavljanje. Tudi na Haitiju imajo posebne standarde gradnje, vendar jih niso nikoli uveljavili. Ko se je zgodil potres v Čilu, so imeli ljudje dovolj časa – govoriva o 30, mogoče 45 sekundah – da so zapustili svoje domove. Tega časa prebivalci Haitija niso imeli. Ljudje so torej odgovorni za učinke posameznega naravnega pojava. Potres sam po sebi ne ubija, če pa mu zaradi političnega zanemarjanja, korupcije in podobnih razlogov gradnja ni prilagojena, se to seveda dogaja.

Glede na poročilo so tako kot v preteklih letih tudi lani katastrofe najbolj prizadele Azijo, saj je moralo svoje domove zapustiti 19 milijonov ljudi ali globalno gledano 87,1 odstotka vseh izseljenih zaradi katastrof. Kaj delata na primer kitajska in filipinska vlada narobe?

Ne gre za to, da delata nekaj narobe, ampak da so problemi tam ogromni. Smrtne žrtve so v teh državah posledica dejstva, da se nevarni naravni pojavi dogajajo na gosto poseljenih območjih. Na Filipinih sta se zgodili dve veliki katastrofi, zaradi tajfuna Haiyan se je moralo izseliti 4,1 milijona ljudi, zaradi tajfuna Trami pa 1,7 milijona. Poplave na Kitajskem so prizadele 1,5 milijona ljudi. Gre za ljudi, ki so živeli na priobalnih območjih in v zelo preprostih hišah ter niso imeli dovolj informacij, kam se morajo umakniti, hkrati pa evakuacija ni bila izvedena pravočasno. Ko so jih zadeli valovi, so umirali. Ne pravim, da je to odgovornost filipinske ali kitajske vlade, gre za kombinacijo številnih dejavnikov. Eden od njih je tudi rast prebivalstva na območjih, ki jih ves čas ogrožajo naravni pojavi.

Razsežnosti, pogostost in kompleksnost prisilnih selitev zaradi katastrof se bodo z leti povečevale, pravite. Ali temu primerno raste tudi zavedanje nacionalnih in lokalnih oblasti, da morajo nekaj storiti?

Da, nacionalne in lokalne oblasti se tega zavedajo, toda od zavedanja do kakovostne uveljavitve primernih politik je velik korak. Oblasti lahko zagotavljajo, da ozaveščajo ljudi in jih obveščajo, da morajo graditi na določen način, toda samo informacije in polovično izvedene politike niso rešitev. Treba jih je uveljaviti v celoti, tudi z zagotavljanjem proračunskega denarja za njihovo izvedbo.

Kako je uveljavljanje preventivnih ukrepov povezano z denarjem?

V našem poročilu je zajetih 119 držav, izselitve pa se dogajajo na številnih območjih. Tudi v ZDA se je moralo lani zaradi tornadov v Oklahomi iz svojih domov izseliti 220.000 ljudi. Toda večinoma katastrofe v resnici prizadenejo prebivalce revnejših držav. Spomnili se boste letošnjih poplav, ki so prizadele Balkan. Ne enkrat, ampak kar dvakrat. Vprašanje je, kako tam upravljajo vode, kako so pripravljeni na poplave, na kakšen način ljudje tam gradijo in kje gradijo. Včasih pozabljamo, da ima narava drugačno uro kot mi, da se določeni naravni pojavi recimo zgodijo vsakih 50 let. V zadnjih šestih letih se je moralo zaradi katastrof v povprečju vsako leto iz svojih domov izseliti 27,5 milijona ljudi. Lani jih je bilo 22 milijonov in lahko bi celo mislili, da se stvari izboljšujejo. Toda trendi od sedemdesetih let dalje kažejo, da se število prisilnih selitev zaradi katastrof dramatično povečuje. Pri tem je ključna izpostavljenost tveganju. Tveganje samo po sebi ne prinaša smrti in ne zahteva selitev prebivalstva, to zahteva izpostavljenost.

Po vašem so v boju s to izpostavljenostjo pomembna tri orodja: boljše urbanistično načrtovanje, protipoplavna zaščita in standardi gradnje. V kolikšni meri so te zadeve stvar nacionalnih in lokalnih oblasti, koliko pa je pomembno globalno usklajeno delovanje?

Najprej moramo vedeti, da ne govorimo o naravnih katastrofah, temveč o dogodkih, ki postanejo katastrofe, ker se ljudje in vlade nanje ne pripravijo dovolj dobro. Razsežnosti posledic naravnih dogodkov so odvisne od nacionalnih politik, njihovega uresničevanja, proračunskega denarja zanje. Toda če nacionalnih vlad ne podpirajo globalne razvojne politike in proračuni, ostanejo izolirane. Torej potrebujemo globalno politiko, njeno uresničevanje pa mora biti lokalno prilagojeno.

Ob že omenjenem dejstvu, da se prisilne selitve zaradi katastrof dogajajo predvsem v državah v razvoju, napovedujete, da bodo tveganja zanje zaradi predvidene podvojitve prebivalstva do leta 2050 najbolj narasla v Afriki. Ali glede na to in glede na predvidevanja, da se zaradi tega ne bodo povečali migracijski pritiski na bogate države, verjamete, da obstaja interes za postavitev teh vprašanj na globalno politično agendo?

To ni le možno, ampak nujno potrebno. Zaradi naraščanja njihovega števila bo vse več prebivalcev izpostavljenih istemu neurju. Če ne bodo uresničevale politik, ki lahko zaščitijo to naraščajoče število ljudi, morajo nacionalne in globalne oblasti prevzeti odgovornost, da bodo človeško trpljenje in potrebe po humanitarni pomoči naraščali. Humanitarna pomoč pa ni rešitev, to je le odziv na neposredno stisko.

Poročilo objavljate le nekaj dni pred vrhom Združenih narodov o podnebnih spremembah. Kaj pričakujete od njega?

Predvsem upamo, da bodo imeli udeleženci vrha vprašanja in bodo o našem poročilu razpravljali. Ne smejo pa ga spregledati, kajti s tem bomo izgubljali čas, ki ga nimamo.