Alenka Kajzer

Alenka Kajzer,   namestnica direktorja Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) in strokovnjakinja za trg dela,  ocenjuje, da je za stalno rast brezposelnosti kriva predvsem gospodarska kriza, ki je razkrila številne strukturne slabosti slovenskega gospodarstva. »Slovenija je v letu 2009 sprejela ukrepe za ohranjanje delovnih mest, ki so bili naravnani tako, da bi bili lahko učinkoviti, če bi bila kriza kratkotrajna. Takšni ukrepi, ki so jih sprejemale tudi številne druge države, so v prvih letih nekoliko ublažili upad zaposlenosti, obenem pa so povzročili, da so se podjetja v tistih letih premalo intenzivno prilagajala novim razmeram. Tako je prišlo do kopičenja delovne sile, ki je ob nadaljnjem zmanjševanju gospodarske aktivnosti in skromni rasti v letih 2010 in 2011 pripeljalo do nadaljevanja upadanja zaposlenosti. Na povečanje števila registriranih brezposelnih v letu 2013 sta poleg splošnega poslabšanja gospodarskih razmer in s tem povezanega povečanega priliva iskalcev prve zaposlitve vplivala tudi manjše upokojevanje in manjše število črtanih iz evidenc kot v letu 2012.«

Togost delovnopravne zakonodaje se je aprila lani s spremembami regulacije trga dela zmanjšala, saj so se stroški prilagajanja števila zaposlenih zaradi skrajšanja odpovednih rokov in znižanja odpravnin precej zmanjšali, postopki odpuščanja pa poenostavili. Podatki kažejo, da se delodajalci bolj pogosto kot prej odločajo za zaposlitve za nedoločen čas, saj se slednje povečujejo hitreje kot zaposlitve za določen čas. Vendar pa hkrati rastejo tudi druge, bolj negotove oblike dela.

To bi morali vprašati delodajalce. Jaz ne vem, kaj jih še vedno moti.

Mislim, da te zadeve ne sodijo v sklop povečanja fleksibilnosti trga dela, če ga razumemo kot sposobnost hitrega prilagajanja spremembam pri povpraševanju.

V krizah so mladi pogosto najbolj prizadeti, ker na trgu dela konkurirajo za manjše število delovnih mest in so v primerjavi z drugimi manj uspešni tudi zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj. Če pogledamo kvartalne podatke, vidimo, da je brezposelnost mladih zelo odvisna od obsega študentskega dela. V tretjem kvartalu lani se je študentsko delo denimo zelo povečalo, posledično pa se je stopnja brezposelnosti mladih zmanjšala. Zato je treba biti pri regulaciji študentskega dela zelo previden. Če bi ga preveč omejili, bi lahko nastale negativne posledice. Mislim, da smo s predlaganimi spremembami študentskega dela naredili korak v pravo smer. Po eni strani smo ohranili fleksibilnost, po drugi pa mladim omogočili, da bodo lahko pokojninsko zavarovani.

Časi zagotovo niso taki, da bi lahko imeli zgolj zaposlitve za nedoločen čas, kot so jih za vse življenje imeli naši starši. Začasne in bolj fleksibilne oblike dela so gotovo stvarnost, ki nas čaka tudi v prihodnosti. Vendar pa – če razlike med oblikami dela zmanjšamo, se zmanjša tudi interes za to, da bi se katera od negotovih oblik pretirano uporabljala.

Ključni instrument bo predvsem višja gospodarska rast, ki bo za sabo potegnila tudi nova delovna mesta. Aktivna politika zaposlovanja pa lahko v vmesnem obdobju deloma blaži posledice premajhnega povpraševanja po delovni sili in odpravlja neskladja.

Če bi imeli evalvacije, bi bila aktivna politika zaposlovanja verjetno bolj učinkovita. Programi bi bili manj razdrobljeni, bolj fokusirani in bolj prilagojeni potrebam delodajalcev. Naj ob tem opozorim, da delodajalci pogosto pozabljajo, da aktivna politika zaposlovanja nima le ekonomskega namena, ampak tudi socialnega, in da je njena funkcija tudi integracija brezposelnih. Javna dela na primer, čeprav nimajo prav velikih pozitivnih učinkov, so koristna za osebe, ki so dlje časa izključeni iz trga dela, in omogočajo, da ponovno dobijo stik z njim.

Da, tudi analize iz tujine pravijo, da verjetnost ponovne zaposlitve najbolj povečujejo programi intenzivnega spodbujanja brezposelnih in kratkotrajna usposabljanja, še zlasti če so izvedena pri delodajalcih. V teh primerih je namreč zelo velika verjetnost, da bo delodajalec delavca, ki ga je usposobil, tudi obdržal.

Ne vem, kaj natančno je mislila. Kolikor vem, zavod že nekaj časa razvija pisarne za delodajalce, kjer jim pomaga pri izboru kandidatov in jih selekcionira. Hkrati je večje sodelovanje verjetno potrebno, da se bodo programi usposabljanj izvajali na področjih, kjer se delovna sila res potrebuje.

Neskladje med ponudbo in povpraševanjem zagotovo obstaja. Aktivna politika zaposlovanja lahko takšno neskladje na kratki rok sicer popravi, na daljši rok pa ne. Ekonomsko zagotovo ni smotrno, da mlade najprej izobrazimo v gimnazijske maturante, potem pa jih s pomočjo aktivne politike zaposlovanja prekvalificiramo v varilce, kuharje ali podobno. Izobraževalne programe moramo na vseh ravneh prilagajati potrebam trga dela, mlade pa bolj usmerjati v poklicno izobraževanja in ga bolje promovirati. Ena od študij Eurobarometra namreč kaže, da ima v Sloveniji poklicno izobraževanje med vsemi članicami Evropske unije najmanj ugleda. K temu je mnogo prispevala tudi plačna politika, saj so plače pri nas močno odvisne od izobrazbe.

Rast BDP bo gotovo ključna za bistveno izboljšanje razmer na trgu dela, vendar tudi ta ne prinese takoj novega zaposlovanja. Tudi ko bo začelo gospodarstvo znova rasti, se bo po naših izkušnjah trg dela na to odzval z zamudo. Najprej bodo obstoječi delavci delali nadure, povečala se bo intenzivnost dela, šele čez nekaj časa se bo začelo novo zaposlovanje.

Na področju programov aktivne politike zaposlovanja nimamo razvitih programov delitve in menjave delovnih mest (job-sharing in job-rotation), po strukturi izdatkov pa v primerjavi z drugimi izstopamo predvsem po velikem deležu sredstev za subvencioniranje samozaposlovanja brezposelnih. Pri nas je problem, da nimamo predvidevanj, kakšne veščine bomo na trgu dela potrebovali v prihodnje, na kar nas opozarja tudi evropska komisija. Če bi jih imeli, bi lahko programe aktivne politike zaposlovanja prilagodili že vnaprej. Pri tem je treba upoštevati, da programi trajajo v povprečju tri mesece, medtem ko delodajalci potrebujejo delavce že naslednji dan. Sicer pa je zelo pomembno, da ne zanemarimo usposabljanj, saj si na tak način ljudje pridobijo novo znanje, ki bo morda koristno in uporabno, ko bo prišlo do gospodarskega zagona. Lahko se nam namreč zgodi, da tudi ko bo do njega prišlo, ne bomo imeli ustrezno izobražene in primerno stare delovne sile.

V uradu smo začeli pripravo spomladanske napovedi, ki bo vključno z napovedmi za trg dela znana čez nekaj tednov. Glede na visoko dolgotrajno brezposelnost in gospodarske razmere so možnosti za bistveno izboljšanje razmer na trgu dela na kratek rok precej omejene. Zelo verjetno se bo brezposelnost še nekaj časa ohranila na visoki ravni. Vsaj še letos in prihodnje leto. Takšna je tudi napoved evropske komisije.