Aleksis Cipras

Ambiciozen program za Grčijo

Po petih letih ostrih varčevalnih ukrepov je večina Grkov Ciprasu in njegovi Sirizi podelila mandat, da obrne trend več kot 27-odstotne brezposelnosti v državi, ki je razcefrala podstat grške družbe in vsaj 200.000 ljudi prisilila s trebuhom za kruhom zapustiti domovino. Čeprav je v minulih mesecih kar močno spremenil svoja stališča do grškega dolga, je večina državljanov v njem vendarle videla nosilca drugačne politike, ki se v primerjavi z etabliranima dolgoletnima vladnima strankama Pasok in Nova demokracija ne bo kar avtomatsko uklanjala nareku mednarodnih finančnih institucij. Če bo Cipras našel koalicijske partnerje in prevzel vodenje države, ne bo ustavil plačevanja dolgov mednarodnim upnikom, kot je sprva napovedal. Grško gospodarstvo namerava spraviti na noge z boljšo izterjavo davkov, Nemčiji želi izstaviti račun reparacij iz druge svetovne vojne, mednarodne upnike pa povabiti na konferenco o delni opustitvi oziroma reprogramiranju dolgov. V bran Ciprasu in Sirizi je stopil tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. »Pred Sirizo niso kakšni nori radikalni ukrepi. Preprosto želijo na pragmatičen način prinesti racionalnost in ponuditi ljudem upanje ter stabilizacijo razmer. Ti ukrepi pa bodo imeli precej radikalne posledice,« je dejal v intervjuju za grški časnik Elefterotipija.

Ambiciozen program Ciprasa je logična posledica zgrešene varčevalne politike Evropske unije, kjer se je zgolj v nekaj dneh leta 2010 pozabilo na evropsko solidarnost iz temeljnih pogodb in se pozneje po grškem vzoru oblikovalo varčevalne pakete tudi za druge države v finančnih škripcih. Njegov polet na grški politični olimp je tesno povezan z jasno kritiko varčevalnih ukrepov. Siriza se je namreč šele na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2012 s politične margine z uvrstitvijo na drugo mesto preselila med grško politično elito in tako prvič korenito zamajala večdesetletni primat etabliranih strank.

Metali so ga v isti koš kot desničarske ksenofobe

Voditelj evropske levice je postal prav zaradi brezkompromisnega razgrinjanja posledic uničevalnih ukrepov za reševanje evrskega prostora. Ti so celo generacijo mladih v Evropi spremenili v izgubljeno generacijo. Po njegovem mnenju gre neoliberalističnim skrajnežem pripisati, da so na glavo obrnili življenja ljudi. S spremembami strukturnih politik so namreč zadostili tistemu modelu gospodarske vladavine, ki tveganja institucij prenaša na pleča delavcev in mladih. Evro ni njegov fetiš, pravi. Tudi izstopa Grčije iz območja evra si ne želi. Čeprav njegovo nezadovoljstvo z EU kaže na znatno mero evroskepticizma, pa se to bistveno ne razlikuje od predstavnikov etabliranih političnih strank v zadnjih letih. Kljub temu se je Sirizo v Evropi enačilo z evroskeptičnim, ksenofobnim in protiimigrantsko nastrojenim skrajnim populističnim desničarskim polom.

Skrajno levico v evropskem parlamentu se je metalo v isti koš kot francosko Nacionalno fronto Marine Le Pen, madžarski Jobbik ali britanski UKIP in predstavljalo zgolj kot drugo plat iste medalje. »Vi mladi politiki govorite jezik, katerega melodija odzvanja upanje,« naj bi Ciprasu med njunim septembrskim srečanjem v Vatikanu dejal papež Frančišek. Kot prvi voditelj evropske levice je Cipras pri papežu po več mesecih pogajanj dobil osebno avdienco. K pontifu ga je gnala želja, da evropska levica kot predstavnica povsem drugačnega ideološkega pola s Katoliško cerkvijo slednjič vzpostavi dialog. Potem ko je Cipras papeža obdaril z oljčno vejico, sta začela pri skupnih temah. Več ur sta razpravljala o neenakosti na celini, usodah imigrantov in ostrih varčevalnih ukrepih, katerih posledice je papež še med svojimi škofovskimi časi videl med divjanjem argentinske finančne krize.

Tako kot si Cipras želi nov dogovor za Grčijo, enako zahteva tudi za celotno celino. Evropa potrebuje takšnega, s katerim bodo bremena enakomerno porazdeljena na vse. To sporočilo je vedno znova širil med lansko volilno kampanjo »spitzenkandidatov« za predsednika evropske komisije, kjer je njegova politična opcija GUE/NGL dosegla sedem odstotkov poslanskih mest in rezultat izpred petih let izboljšala za sedem poslanskih sedežev.

Zgled za druge evropske levičarje

S politiko se je Cipras srečal že kot otrok v družinski hiši. Političnih debat staršev, podpornikov socialističnega Pasoka, ni mogel preslišati. Že od prvega razreda osnovne šole je prebiral očetove časopise in se začel zanimati za politiko. Sam je v njej prvič aktivno nastopil na številnih funkcijah v študentski organizaciji na atenski univerzi, kmalu zatem pa se je pridružil komunistični stranki Sinaspismos. Skupaj z drugimi strankami levice se je ta leta 2004 združila v koalicijo in štiri leta pozneje preimenovala v Sirizo. Cipras je na nacionalni ravni postal znan leta 2006, ko je kot 31-letni politik kandidiral za župana prestolnice. Dve leti pozneje je prevzel vodenje Sirize in dokončno opustil zamisel, da bi kdaj opravljal priučeni poklic gradbenega inženirja in urbanista. Če mu je na svojih prvih volitvah uspelo zbrati zgolj skromne štiri odstotke volilnih glasov, mu je po uvedbi varčevalnih ukrepov uspelo nagovoriti številne razžaloščene volilce Pasoka in se tri leta pozneje pozicionirati kot druga najmočnejša sila v državi. Njegov naskok na premiersko mesto je bil zgolj vprašanje časa. Zdaj naj bi podobno uspelo španskemu kolegu Pablu Iglesiasu z njegovo levičarsko stranko Podemos.

»Sem Aleksis Cipras. Prihajam iz države, ki je bila uporabljena kot poskusni zajček za najstrožje varčevalne ukrepe,« se je predstavil na enem lanskih soočenj pred evropskimi volitvami. Evropo želi rešiti, da bi jo spremenil. Trenutno namreč po njegovem mnenju razširja zgolj revščino, bolečine in bedo. Preden se bo lotil Evropske unije s koalicijo evropskih levih strank, ki se že zgledujejo po njegovem načinu vodenja, ga čaka težko iskanje boljšega upniškega dogovora za Grčijo. S svojo življenjsko partnerico neporočen živi že od študentskih let. Je oče dveh otrok in velik navijač nogometašev Panathinaikosa.