Ajda Pfifer

Ne, razen to, da me že od nekdaj zanima znakovni jezik. Obiskovala sem tečaje znakovnega jezika, prvega v drugem letniku fakultete. Končala sem četrto stopnjo, uradno pa si tolmač po opravljeni šesti stopnji in precej zahtevnem izpitu. Nisem torej tolmačka, se pa sporazumevam z gluhimi. Med učenjem kretanja sem spoznavala tudi, kaj vse za sabo potegne gluhota, in to me je vznemirilo. Znakovni jezik je pri nas uradni jezik od leta 2010 in je zelo drugačen od slovenskega jezika, ker ima drugo slovnico. In za večino gluhih slovenski jezik ni drugi jezik na način, kot je za nas angleščina; dojemajo ga kot nekaj tujega, do česar praktično nimajo dostopa.

Pri nas področje sploh ni pokrito, na pedagoški fakulteti obstaja smer surdopedagogika, ki se ukvarja z metodami rehabilitacije gluhih, vse skupaj pa bi moralo bolj temeljiti na razvojno-psiholoških dognanjih. Najbolj napredni na tem področju so v ZDA in severni Evropi. Iz razvojne psihologije na področju gluhote sem najprej diplomirala, na temo teorije uma pri gluhih otrocih, v doktoratu pa se ukvarjam z razvojem jezika pri gluhih otrocih; ker s tega področja v Sloveniji raziskav še nimamo, sem morala začeti na začetku.

Njihov največji manko je jezikovni; niti ne znam povedati, koliko manj informacij prejmejo kot slišeči, pravijo sicer, da okoli 60 odstotkov manj, odvisno od posameznika. Razvoj jezika se nerazdružljivo povezuje z mišljenjem, in ker jezikovni zaostanki nastajajo v glavnem zaradi pomanjkanja informacij, se posledično pojavljajo drugačnosti v razvoju mišljenja. Kako natanko se obnašajo možgani in ali obstajajo tudi organske razlike med gluhimi in slišečimi v razvoju možganov, je ta hip v svetu zelo aktualno vprašanje. To bi bila raziskava za nevrologe in psihologe skupaj.

Pri otrocih radi rečejo, da so vedenjsko malo bolj problematični, in v stari literaturi, edini prisotni v Sloveniji, potem piše, da je to posledica gluhote. Res pa imajo težave s tem, da bi se prosto družili v širši slišeči družbi, družijo pa se med seboj in niso ravno zagrenjeni. Pravzaprav so zelo ekspresivni, ravno zaradi jezika, ki ga uporabljajo. Sem pereče zagnana in jezna, ker se v procesu izobraževanja za gluhe otroke ne naredi dovolj. In posledično so ti ljudje polpismeni.

Država misli, da je rešitev v podnapisih prek teleteksta na televiziji, pa ni. Lažje morda spremljajo film, ki je vizualen. Predstavljajte si informacijsko blokado: vse informacije, ki jih obkrožajo, so podane v jeziku slišečih, pa naj gre za časopise, televizijo, teletekst, radia tako ne slišijo, knjig ne morejo brati, v šoli profesor ne kreta, ampak predava. Ta manko znanj se samo vleče, akumulira. Med gluhimi seveda je distribucija nekih informacij in imaš bolj in manj izobražene ljudi. Nekateri gluhi celo zelo dobro berejo, so pa izjemno redki. V Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer sem opravljala prakso, se kretanje sicer uporablja, ni pa zakonsko opredeljeno, da morajo učitelji obvladati znakovni jezik. In potem se dogaja, da učenci učijo kretati svoje učitelje.

Najbolj zadenemo, če rečemo, da z gluhimi otroki ne znamo dovolj učinkovito komunicirati. S tem pa se zamuja vse! Ključno je, da otrok dobiva čim več informacij, s kretanjem, z govorjeno besedo kot tudi z govorico telesa. Otroci so različni, mi moramo ugotoviti, kakšen način komunikacije bo za otroka in specifično družino najbolj učinkovit.

Včasih kretanje ni bilo zaželeno. Otroci so morali sedeti na prstkih, ker je v nekdanji Jugoslaviji obstajala močna struja, ki je poudarjala oralizem. To pomeni, da se je bilo treba z gluhimi samo pogovarjati, ker naj bi to koristilo razvoju govora, medtem ko naj bi kretanje zaviralo razvoj govora. Ta teorija je v tujini že dolgo presežena, pri nas pa se zdi, da se je močno zakoreninila. Dogaja se, da starši ne dobijo strnjenih informacij, potem pa pravijo, da jih je strah, da so zmedeni in da ključne informacije dobijo od drugih staršev. Toda ali tisti drugi starši vedo, kaj je za njihovega otroka najbolje? Od kod bi vedeli? Osebne izkušnje so koristne, vendar znanost ne funkcionira tako.

Večji delež jih je v integraciji, veliko je k temu pripomogel polžkov vsadek, ki ga ima večina malčkov. Ko se je pred leti pojavil tudi v Sloveniji, se je začelo govoriti, da gluhih ne bo več. To seveda ne drži. Polžkov vsadek je lahko super, so pa rezultati zelo variabilni. Je edini slušni pripomoček, ki se vstavi operativno v kost, naprava potem stimulira živec. Za zdaj operacijo opravijo tako, da uničijo preostali sluh, razmišljajo pa že o vsadku, ki bi ohranil preostali sluh. Zato so trenutno kandidati za polžkov vsadek samo otroci s težko okvaro sluha. Če operacija uspe, slišijo celo šepet, sicer računalniško obarvan, bistveno pa je, da imajo dostop do frekvenc govora. S tem ko slišijo govor, se spontano učijo jezika. Ostaja pa dejstvo, da je otrok, ko sname polžka, gluh.

Za osnovno sporazumevanje ni težak, lahko vas naučim pet kretenj, pa boste že lahko spregovorili z gluhim. Kar je težko, je skladnja, gramatika. In ta pri nas sploh ni raziskana. Obstaja sicer priročnik za učenje znakovnega jezika, toda v njem so nasveti za osnovno rabo, kar pa je v bistvu šele prvi korak h gramatiki.

Obstajajo neke stične točke med znakovnimi jeziki po svetu; tipičen pojav so denimo klasifikatorji oziroma polikomponentni glagoli, kar pomeni, da glagol sestaviš iz več kretenj. Recimo glagolu z eno kretnjo »grem« ali »jem« potem prosto dodajaš neke kretnje, ki glagol postavijo v neki kontekst. Zelo je pomembna tudi mimika – kako pogledam, kam obrnem glavo, kaj dela moje telo. Vse to je del gramatike.

Ni dosti tega »istega«, je pa zanimivo to, da so si med seboj podobni znakovni jeziki v nekdanjih jugoslovanskih republikah, tako kot so si podobni tudi govorjeni jeziki teh narodov. Znakovni jezik na Finskem pa je recimo povsem drugačen od slovenskega in je našim gluhim praktično nerazumljiv. Zanimivo pa je, da se gluhi med seboj vendarle razumejo, predvsem zato, ker imajo tako močno razvit čut za pantomimo.

Ja, starejši uporabljajo nekatere kretnje povsem drugače kot mladi in se včasih med seboj ne razumejo. Denimo kretnja za življenje se je nekoč kretala podobno kot za mučenje, danes prste ukrivijo v obliki črke »l«, kar verjetno izvira iz »live«. Tudi sama starejše gluhe zelo težko razumem, kar kaže na to, da se kompleksnost znakovnega jezika zelo hitro nadgrajuje. Mladi že uporabljajo bolj kompleksen jezik, več kretenj poznajo kot starejši.

Znakovni jezik je živ, pa še malce bolj živo deluje kot govorjeni ravno zato, ker se ne zapisuje. Če vzamem za primer tiste redke gluhe, ki jim uspe na fakulteto, si za strokovne pojme izmislijo nove kretnje, ki pa ostajajo razumljive le redkim in redko prodrejo v javno rabo.

To je v bistvu največ, kar delam, da ima dejanski učinek na gluhe. Sedemnajst let plešem sodobni ples in ravno skozi ples sem prišla v neposreden stik z njimi. Zdaj vodim plesne delavnice, delamo predstave, več projektov smo izpeljali prek Evropske prestolnice kulture. Pozneje smo se povezali še s partnerji iz Hrvaške in Srbije in dobili kar nekaj evropskih sredstev, imeli smo kar nekaj delavnic, pa festival, jeseni skupaj delamo videospot za gluhe. Tako se gluhim tudi najlažje približam, ker nisem avtoriteta iz neke ustanove.

Verjetno ne bom dobila službe, sploh zato, ker nikamor ne spadam, kot razvojna psihologinja za področje gluhote sem čudo v tem sistemu. Če bi imela možnost, pa bi imela razvojno-psihološko svetovalnico za starše, izvajala bi zgodnjo intervencijo, sledila otroku v razvoju in hkrati opravljala raziskave.