Vloga Slovenske matice se je v 150 letih spreminjala. Ustanovljena je bila z namenom, »skrbeti po svoji moči, da bi se širilo izobraževanje slovenskega naroda«. Njene prve edicije to tudi potrjujejo: učbeniki za gimnazije, oblikovanje znanstvene terminologije, znanstvene študije v Letopisu Matice slovenske, knjige, kot Elektrika, nje proizvajanje in uporaba. Skratka, ko na Slovenskem še ni bilo ne univerze ne kakšnih znanstvenih inštitutov, smo imeli Slovensko matico. Bi lahko tako rekli?

Da, rečemo lahko natanko tako. Slovenska matica je bila prva slovenska kulturno-znanstvena ustanova in danes upravičeno velja za predhodnico slovenske univerze in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za kateri si je prizadevala. Njen namen je bil povzdigniti slovensko omiko, temelječo na umetnosti in znanosti, ter s tem iztrgati našo kulturo izpod nemške nadvlade, zato je bil njen pomen narodotvoren in, gledano iz današnje perspektive, tudi državotvoren. Nemci so nam očitali, da je naš jezik za uporabo v parlamentu in znanosti vse preveč jecljav in da nimamo znanstvenih knjig, zato je vloga Matice, ki si je prizadevala, da bi to odpravila, temeljnega pomena. Ustanovitev Matice pa ni bila lahka naloga, saj jo je oviralo mnenje, naj se Slovenci pridružimo hrvaški matici oziroma Jugoslovanski akademiji, spočetka pa je njen razmah omejevalo tudi prepričanje, da Slovencem zadošča bolj praktično poučna in poljudna literatura. Zelo resno si je bilo treba prizadevati tudi za to, da je ostala posvetna ustanova. Zato je pomen njenih ustanovnikov in podpornikov toliko večji in je bila njena vloga v preteklosti označena z neštetimi slavilnimi oznakami, kot so »mati slovenskega naroda«, »mati slovenske kulture in znanosti«, »naša prva duhovno zedinjena Slovenija« in podobno.

Katerim področjem pa je pri svojih izdajah dajala prednost?

Matica je bila od vsega začetka v duhu razsvetljenskega izročila odprta za vsa področja znanosti, tako humanistične kot naravoslovne in tehniške, in tega izročila se drži še danes. Poučna dela je izdajala tudi Mohorjeva družba, toda Matica si je prizadevala za čim višjo raven na vseh področjih, to pa je dosegla šele po desetletjih svojega delovanja, v svoji tako imenovani zlati dobi pod Franom Levcem, in temu merilu ostaja zvesta. Poleg umetnosti in znanosti daje po vojni poseben poudarek tudi filozofiji, ki ustvarja izvrstno slovensko filozofsko terminologijo.

Po ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 se je vloga Slovenske matice prvič spremenila – kot pričajo nekatere publikacije, na primer Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi Izidorja Cankarja ali Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti Franceta Kidriča, je prevzela bolj vlogo zgodovinskega inštituta, toda bolj za umetniška kot znanstvena področja. Kako se je znašla v novi vlogi?

Po ustanovitvi Univerze in pozneje še Akademije sta velik del Matičinih nalog prevzeli obe novi ustanovi, poleg tega so zrasle nove založbe in Matica se je morala poslej vedno na novo profilirati, a je ves čas ostala zvesta ciljem ustanoviteljev. Že pred tem je v svojih edicijah predstavljala slovensko zemljo in po Štrekljevi zaslugi ljudske pesmi, z znanstvenimi deli pa je skušala osvetliti našo kulturno zgodovino, zato je izdajala Kidričevo slovstveno zgodovino, prisluhnila je Izidorju Cankarju, ki je sodeloval tudi pri sestavljanju njenega dolgoročnega knjižnega programa, in se usmerjala tudi na prevodno literaturo iz klasične svetovne zakladnice; po drugi svetovni vojni pa je sistematično nadaljevala s predstavitvijo naše likovne umetnosti po posameznih obdobjih in spodbujala nastanek novih literarnozgodovinskih del. V obdobju med obema vojnama, posebno v tridesetih letih, so v njenem programu prevladala znanstvena dela s področja humanistike, a tudi umetniške stvaritve.

Med 2. svetovno vojno, leta 1942 se je v prostorih Slovenske matice ilegalno sestal Kulturni plenum Osvobodilne fronte, dve leti pozneje pa je nemška uprava delovanje Slovenske matice prepovedala, ne pa tudi delovanja Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Univerze. Zakaj je bila na udaru ravno Slovenska matica?

Dejavnost matice je bila prepovedana dvakrat, obakrat med vojno. Med prvo svetovno vojno zaradi knjige Frana Maslja Podlimbarskega Gospodin Franjo, med drugo svetovno vojno, v kateri se je Matica držala kulturnega molka, pa zaradi Melikove Slovenije, Kreftove Velike puntarije in Grudnove Dvanajste ure, ki so jih Nemci zaplenili. Seveda pa so bila ta dela za ukinitev izrecno slovensko deklarirane ustanove najbrž samo povod, da bi se znebili zavzete slovenocentrične ustanove, ki je nagovarjala široko javnost predvsem prek literature, pred vojno in po njej predvsem socialno realistične. Akademija znanosti in umetnosti pa se je očitno politično bolj prilagodila, saj se je po okupaciji njen predsednik Nahtigal v imenu Akademije poklonil visokemu komisarju Emiliju Grazioliju. Prilastek slovenska je dobila ravno med drugo svetovno vojno, pod naklonjenim ji generalom Rupnikom, četudi tega poznejša oblast ni priznala in so jo po vojni poimenovali na novo.

Se je bila tudi Slovenska matica kdaj prisiljena prilagoditi političnim zahtevam?

Slovenska matica je od vsega začetka načelno nepolitična ustanova – že cesar Franc Jožef je zahteval, da se njenemu pravilniku doda zagotovilo o njeni nepolitičnosti –, v njej pa so ves čas delovali odborniki različnih idejnih opredelitev, spočetka tako imenovani staroslovenci in mladoslovenci, vendar vsi zavzeti za slovenstvo. Zato si v prelomnih zgodovinskih trenutkih Matica ni pomišljala niti tvegati, saj je izdajala tudi dela, ki oblastem niso bila pri srcu, od Maslja do Kocbeka, vselej pa se je zavzemala za slovenski jezik in se oglašala v prid slovenstvu in ohranitvi ter dvigu slovenske kulture.

Po drugi svetovni vojni je Slovenska matica znova začela delovati, vendar za ceno določenih političnih »zadržkov«, čeprav je bil njen prvi povojni predsednik Oton Župančič. Kako je nanjo gledala povojna oblast?

Slovenska matica je bila po vojni v negotovosti, ker je oblast v njej videla konservativno in morda preveč slovensko ustanovo. Konservativnost pomeni seveda sklicevanje na tradicijo, in ne sledenje trenutnim ideološkim pričakovanjem, a so nazadnje politiki vendar očitno spoznali njen pomen in dopustili njeno nadaljnje delovanje; Župančičevo ime je pri tem pomenilo zaščito. Prav tako za oblast ni bil moteč njen povojni predsednik Anton Melik, ki jo je vodil v času njenega ponovnega preroda po letu 1950. Sicer pa je o tem nadrobneje pisal akademik dr. France Bernik, nekdanji tajnik in urednik Slovenske matice in poznejši predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za katerega je Matica »ena naših redkih ideološko manj odvisnih založb oziroma kulturnih ustanov, če ne sploh edina taka v povojnem času«.

Kakšen pa je današnji formalni status Slovenske matice in njen današnji položaj v okrožju drugih slovanskih matic?

Slovenska matica ni niti tipično društvo niti tipična založba. Zaradi reorganizacije, ki je ukinila njeno financiranje iz proračuna, ima trenutno tudi zelo otežen formalni status. Zato upamo, da bo jubilejna priložnost, ki odmeva tudi v evropskem prostoru, opozorila na pomen Matice in da bo njen nadaljnji obstoj zagotovljen s posebnim zakonom, kot je to urejeno pri drugih slovanskih maticah. Nekatere od njih veljajo v svojih državah za osrednje državotvorne ustanove in vodijo v svojem okrilju galerije, knjižnice in znanstvene projekte, kot so biografski leksikoni in podobno; Slovenska matica pa je z nastankom novih ustanov to dejavno veljavo izgubila, četudi po pomenu, kot je pokazal nedavni simpozij pred njeno 150-letnico, še vedno stoji takoj za Univerzo in Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Njen simbolni status, ki ga podpira tudi cela galerija naših osrednjih kulturnih osebnosti (od Frana Levstika do današnjega tajnika in urednika akademika Draga Jančarja) je primerljiv z našimi osrednjimi narodnimi insignijami, kot sta grb ali zastava, in zato je njena vloga pomembna ne le v slovenskem okrožju, kjer deluje izrazito povezovalno, marveč tudi v mednarodnih povezavah med slovanskimi narodi, temelječih na kulturi.

Prav zdaj se namreč slovanske matice prenavljajo in doživljajo nov razcvet, kar kaže obuditev njihovega sodelovanja in prirejanje evropskih kongresov slovanskih matic. Slovenska matica je dejavno vključena v kulturno življenje slovanskih matic z živahnimi medsebojnimi izmenjavami. Pri tem je zaslužen tudi ljubljanski Forum slovanskih kultur, ki na jubilejni dan naše matice v Ljubljani prireja tudi III. kongres, ki se ga udeležujejo predstavniki devetih slovanskih matic. Kot sem sam razbral ob lanskem II. kongresu v slovaškem Martinu, si matice povsod prizadevajo, da bi tudi v novih okoliščinah globalizacijskih prepletanj slovanski narodi ohranili in še naprej kultivirali svoje jezike na vseh življenjskih področjih in ohranili svojo kulturno identiteto.

ljudje