Čeprav je z vseh strani slišati, da so najemnine za stanovanja in hiše v Ljubljani občutno zdrsnile navzdol, je primerjavo konkretnih cen tako rekoč nemogoče dobiti. Medtem ko naj bi z novim nacionalnim stanovanjskim programom to nalogo prevzela Geodetska uprava, za zdaj stanju na najemniškem trgu sledi le statistični urad, pa še ta objavlja zgolj indekse cen. Kot so nam pojasnili, konkretnih cen ne objavljajo, ker nimajo ustrezne baze podatkov in svoje statistike vodijo na podlagi oglaševanih ponudb, ne pa na podlagi sklenjenih najemnih pogodb. Po njihovih podatkih so tako leta 2010 cene (profitnih) najemnin padle za 2,6 odstotka, naslednje leto za še dobre tri, lani pa še za skoraj osem odstotkov, kar pomeni, da je povprečna najemnina v Ljubljani v začetku leta 2013 znašala za dobrih 13 odstotkov manj kot konec leta 2011.
Omenjenim podatkom pritrjujejo tudi v nepremičninskih agencijah. »Cene ves čas drsijo navzdol,« pravi Zoran Đukić iz agencije Stoja Trade. »Ponudba je namreč trenutno ogromna, strank pa ni. V skoraj dveh desetletjih, odkar se ukvarjamo z nepremičninami, nismo imeli toliko oglasov za oddajo stanovanj in hiš kot zdaj.« Marsikdo, ki si sicer želi prodati stanovanje, a ga trenutno zaradi slabe kupne moči in kreditnega krča ne more, tako stanovanje raje oddaja kot pušča prazno. Po drugi strani cene najemnin niso padle toliko kot cene nepremičnin, ki so zdrsnile za 15 ali celo 20 odstotkov, dodaja Alen Komić iz agencije ABC nepremičnine. »Razlog za to je predvsem veliko povpraševanje na najemniškem trgu, saj marsikdo, ki bi sicer kupil stanovanje, a trenutno ne dobi kredita, stanovanje pač najema.«
Sogovornika se strinjata, da so cene najbolj padle za določene tipe stanovanj – torej tiste, ki gredo slabše v promet. »Sem spada vse, kar ni optimalno: stara ali neopremljena stanovanja, stanovanja brez garaže, brez balkona, stanovanja s severno lego,« pravi Đukić. Za med gredo medtem trisobna stanovanja do sedemsto evrov. Slovenci smo sicer že od nekdaj ekonomični in se raje odločamo za manjša stanovanja z manjšimi stroški, v zadnjem času pa je to postalo še bolj očitno. »Medtem ko gredo garsonjere in enosobna stanovanja tudi v dveh ali treh tednih, večja in dražja stanovanja lahko čakajo na nove najemnike tudi več kot pol leta,« še dodaja Đukić.
Hiše kot priložnost
Še teže je oddati hiše, čeprav cene najhitreje padajo in je najemnina na kvadratni meter najnižja. »V Tomačevem imamo trenutno hišo s 160 kvadratnimi metri bivalnih površin in vrtom, a je nihče ne želi najeti niti za osemsto evrov,« pravi Komić. »Čeprav je to recimo odlična priložnost za dve družini, ki bi bili pripravljeni živeti skupaj. Če bi si jo razdelili tako, da bi vsaka živela v eni etaži, bi zanjo plačevali vsaka po štiristo evrov na mesec, imeli pa bi več prostora, kot če bi za dvakrat višjo najemnino najeli vsaka svoje trisobno stanovanje.« Ponudba je sicer bolj skoncentrirana v okolici prestolnice, a jih je tudi znotraj obroča kar nekaj. Čeprav lahko najdemo ugodne ponudbe, kot je zgornja, Đukić pravi, da se realna cena za družinsko hišo vrti okoli tisoč evrov na mesec.
Lokacija, zaradi katere so bili ljudje včasih pripravljeni tudi nekoliko preplačati stanovanje, je v zadnjem času nekoliko izgubila vrednost. Še vedno sicer šteje, a redki bodo zaradi tega bistveno globlje segli v denarnico. Razen, seveda, tujcev. »Diplomati, ki pridejo k nam, najprej vprašajo za lokacijo. Če pride poslovnež iz Tokia, so prve besede, ki jih izreče, Rožna dolina. Zanimivi so še center, Trnovo in Bežigrad, klasika pač,« pojasnjuje Đukić. Najnižje najemnine so medtem po Komićevih besedah v Polju, Zalogu in Rakovi jelši, Đukić pa dodaja, da so te konce neslavno prehitele Dravlje. In to zaradi težav s parkiranjem. »Jekleni konjički so Slovencem pač zelo pomembni,« se smeji Đukić.
Sogovornika še opozarjata, da je trenutno daleč največji problem na najemniškem trgu plačilna nedisciplina in da je »najti najemnika, ki bo dandanes redno plačeval, prava umetnost«.