Kot se za prave tabornike spodobi, so mladi obrazi tivolsko travo teptali z zemljevidom v rokah. A brez kompasa in drugih orientacijskih pripomočkov, saj je bil izziv najti samo najbolj zanimivo delavnico za njihov taborniški vod. Suvereno, kakor gobe iz jesenskega listja, so štrleli iz skupinice majhnih rdečih rutkarjev z nahrbtniki na hrbtu, njihova modra rutka z rumeno obrobo pa je razkrivala njihov nadrejen položaj. »Gremo na fizikalne poskuse!« »Ne, gremo se vozit s kanuji ali streljat z loki!« so se otroci prerivali in svoje več let starejše vodnike cukali za rokav. »Ne bo vedno po vaše,« se je nad deklicami hudoval pogumni deček, ki je preslišal, da je padla končna odločitev obiskati policiste, ki so razkazovali svoje pse in konje. To mu je bilo zelo po godu.
Tako so na sobotnem 17. Taborniškem feštivalu od delavnice do delavnice, od šotora do šotora hitele najmanjše taborniške enote – vodi, v katere so združeni bodisi najmlajši murni (do sedem let), medvedki in čebelice (do 12 let) ali gozdovniki in gozdovnice (do 16 let), pod vodstvom popotnic in popotnikov (do 21 let) z modrimi rutkami okrog vratu.
Ponudba več kot 40 delavnic je bila izjemno pestra, vabili so poslikava obrazov, barvanje jezikov, vikinški šah, taborniški poligon, zato so se skupinice še toliko težje odločale. Starejši z zelenimi rutkami so jo lahko mahnili po svoje, medtem ko so se otroci vestno držali svojih vodnikov in vodnic. Tesno ob sebi je imela svojih pet devetletnih čebelic tudi vodnica Katarina Habjan iz viškega rodu Močvirski tulipani. »Ah, tole je le del skupine. Skupno jih imam 12,« se je nasmejala 17-letnica, ko je bilo videti, da ima precej lahko delo. Tudi sicer ima vse pod nadzorom in ji je kljub veliki odgovornosti vodenje v veselje, pravi. Zdaj to počne že drugo leto, tabornica pa je že od malih nog.
»Zato, da se lahko kaj naučimo,« so Katarinine Jackice, kakor se imenujejo, izstrelile ob vprašanju, zakaj so pri tabornikih. Kaj pa? »Delati vozle, postaviti bivak, morsejevo abecedo... pač, da se znajdeš v naravi,« so še povedale in priznale, da se že zelo veselijo svojega prvega tabora. Katarina se ga tudi še zelo dobro spominja. Tam je dobila tudi svoje taborniško ime Trska, po svoji drobni postavi, a se je ni prijelo. »Za mnoge otroke je šok, ko ni vtičnic in ne morejo napolniti mobilnih telefonov, ko ni tople vode in se je treba kopati v mrzli reki... Jaz sem bila že prvič navdušena, najbolj mi je pa všeč petje ob ognju in kitari,« je zatrdila. Več kot očitno je, da moraš biti tabornik tudi po srcu, kar sama, kakor njen starejši brat in sestra, definitivno je.
Vzgoja za življenje
Habjanova se že zaveda, da kot aktiven tabornik pridobiš dragocene izkušnje, ki jih ne dobiš v šoli niti na fakulteti in ponekod niti v službi. Že kot gimnazijka se je spopadla z izzivom organizirati izlet za 80 ljudi in ga povsem obvladala. Vrstniki jo sprašujejo, če je za to kaj plačana, in presenečeno pogledajo, ko jim pojasni, da vse počne kot prostovoljka zastonj in – z veseljem.
»Ko je treba organizirati nekaj iz danes na jutri, izlete, vaje, konference, pri meni ni nobene panike. Zakaj? Zaradi mojih taborniških izkušenj!« pravi tudi Simona Strgulc Krajšek, ki je pri tabornikih našla tudi svojega življenjskega sopotnika, danes pa sta njuna otroka že tabornika. Tudi sicer še vedno dela z mladimi in ji ni težko vzpostaviti odnosa z njimi, se pa tudi pri študentih zelo vidi, kdo je bil tabornik. »Te organizacijske in komunikacijske veščine so precej očitne,« je ponosna.
»Pogosto ljudje vidijo v taborništvu samo preživljanje prostega časa, ne vidijo pa širine, ki jo ta ponuja,« pravi nekdanji načelnik Mestne zveze tabornikov Ljubljana Miha Maček ali po taborniško Muc. Tudi on pravi, da je dobil pri tabornikih desetkrat več izkušenj in znanj za življenje kot pri formalnem izobraževanju. Namesto da bi se zaposlil v nekem podjetju in se pustil voditi, je raje ustanovil svoje podjetje, saj zna voditi, zahvaljujoč veščinam, ki jih je osvojil skozi leta taborništva, kjer je opravljal že vse funkcije v rodu in zdaj deluje bolj na nacionalni ravni. Ne gre samo za branje zemljevida, orientacijo in preživetje v naravi. Vzgoja za življenje naj bi bila tista, ki tabornike bistveno razlikuje od preostalih društev. »Takšnih izkušenj ne dobiš nikjer,« je prepričan Maček.
Mnoge privabil film Gremo mi po svoje
Taborništvo ima v prestolnici več kot 60-letno tradicijo. V ljubljanski mestni zvezi tabornikov je združenih 16 rodov, v mestu in naravi pa skače po travi okoli 1600 članov. V zadnjih letih se to število ne spreminja, medtem ko so imeli v začetku devetdesetih let več kot 2000 članov. »Treba je upoštevati, da so bili nekoč otrokom poleg športa na voljo le tečaji tujih jezikov, gasilci in taborniki, potem pa se je pojavljalo vedno več novih aktivnosti, ki so nam odvzele nekaj članstva,« pojasnjuje Maček. Zanimivo, dodaja, je k promociji taborništva zelo pripomogel film Gremo mi po svoje. Nekateri rodovi so morali celo omejiti vpis oziroma uvesti čakalno listo.
Povprečna letna članarina v ljubljanskih rodovih je 50 evrov na leto, otroka pa je najbolje vpisati v drugem razredu osnovne šole. Vodi imajo enkrat na teden sestanek, enkrat na mesec pa so večje akcije rodu – izleti, pohodi, jesenovanje, zimovanje, vrhunec celoletnega dela pa je seveda poletni tabor, včasih kakšna izmenjava v tujino. »Mamam pravim: če nočete imeti v osmem razredu samostojnega otroka, če hočete mamine sinčke, potem taborniki nismo pravi naslov,« zagotavlja Maček, ki se sam najbolj spomini svojega izziva molčečnik, ko je moral biti na taboru 24 ur tiho. Prijatelji so ga vrgli v Sočo, mu pojedli vse sladkarije, vendar ni spregovoril in je nalogo uspešno opravil.
