Poslovnež Jože Anderlič mora v zgradbi na mestu nekdanjega Kolizeja v skladu s kulturnovarstvenim soglasjem, ki je tlakovalo pot za rušenje starega arhitekturnega spomenika, urediti prostor za kulturne dejavnosti. Sprva je napovedoval gradnjo velike koncertno-operne dvorane, iz predloga podrobnega prostorskega načrta za območje Kolizeja pa je razvidno, da je ideja o veliki dvorani le še bled spomin. Prostorski načrt predvideva zgolj še večnamenski prostor za kulturo z minimalno velikostjo 600 kvadratnih metrov, od tega mora biti uporabnih površin zgolj 400 kvadratnih metrov. Ker gre za precejšnji odmik od prvotne obljube, smo želeli pri Anderliču preveriti, kakšni konkretno so njegovi načrti in kakšna bo vsebina že omenjenega prostora, vendar nam včeraj na vprašanja ni odgovoril.
Krivi so ohlapni pogoji za Anderliča
Ob tem je pomembno vprašanje, zakaj kulturno ministrstvo v kulturnovarstvenem soglasju ni bolj natančno opredelilo izravnalnega ukrepa, ki zdaj določa le, da mora biti osrednji prostor v novi zgradbi namenjen kulturni dejavnosti. »Določati odstotke v takšnem dokumentu ni bila neka praksa,« je takratna kulturna ministrica Majda Širca odgovorila na vprašanje, zakaj ni ministrstvo pod njeno taktirko v soglasju za odstranitev določilo, kolikšen odstotek novogradnje mora biti namenjen kulturni dejavnosti.
Širca, ki je Anderličevemu Monsu izdala kulturnovarstveno soglasje za odstranitev starega Kolizeja, je sicer vesela predloga prostorskega načrta, saj to pomeni, da med Puharjevo, Gosposvetsko in Župančičevo cesto ne bo ostala le prazna luknja. »Še bolj bi bila vesela, če bi investitor to gradbeno jamo saniral tako, da bi bili s tem zadovoljni vsi in da bi bil javni interes uresničen v čim večji meri,« je dejala nekdanja ministrica, ki se je ognila komentarju, ali je bil zaradi takšnega zmanjšanja kulturi namenjenega prostora v novogradnji javni interes opeharjen. »Nastalo situacijo si laično razlagam tako, da je ta zadnja arhitekturna rešitev neki kompromis,« je povedala Širca in razložila, da si je po njenem mnenju Anderlič zamislil nekaj manjšega, ker je bila koncertno-operna dvorana glede na dovoljene gabarite previsoka.
Spomnimo, posebna komisija, ki jo je imenovalo ministrstvo za kulturo, ki je presojalo ustreznost Anderličevega projekta, je z vpogledom v veljavni občinski prostorski načrt ugotovila, da je projekt več kot dvakrat presegal maksimalno dovoljeno višino in več kot dvakrat presegal maksimalno gostoto pozidave znotraj notranjega cestnega obroča.
Nekdanji vršilec generalnega direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Robert Peskar je zagotovil, da je Anderliča prepričeval, naj zniža stolpnico, ki naj bi po prvi različici projekta segala kar 98 metrov visoko. »Če bi se takrat pustil prepričati in znižal projekt, mogoče ne bi bilo toliko težav,« je dejal Peskar, ki pa se ni želel spuščati v ocene o velikosti prostora za kulturno dejavnost, ker najnovejšega projekta ne pozna.
Preveč »spodrsljajev«, ki so šli investitorju na roko
Bolj zgovorna sta bila Miha Dešman s fakultete za arhitekturo in direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Dešman je prepričan, da je nadomestitev koncertno-operne dvorane z manjšim prostorom za kulturo precej nenavadna. »Ni pa takšna sprememba nepričakovana glede na to, kako se je v preteklosti odvijala zgodba s Kolizejem,« je povedal Dešman, ki je že ob rušenju Kolizeja leta 2011 dejal, da so javne institucije pri varovanju te stavbe napravile preveč spodrsljajev, ki so šli na roko investitorju.
Rotovnik ni skrival razočaranja nad tem, da je Anderlič opustil idejo o dvorani. »Tretje koncertno-operne dvorane na razdalji 200 metrov res ne potrebujemo, toda upal sem, da bomo v Musici Tivoli dobili dvorano za muzikale,« je priznal Rotovnik, ki je Anderliča večkrat nagovarjal, naj naredi dvorano za muzikal, ker jo prestolnica krvavo potrebuje.
Ob vsem tem ne gre pozabiti na dejstvo, da je Anderlič zmotno pričakoval, da bosta gradnjo koncertno-operne dvorane sofinancirala država in mesto. »Nekateri kulturniki smo njegov projekt na začetku podpirali, ker smo mislili, da bo dvorano zgradil z zasebnim kapitalom,« je priznal direktor Cankarjevega doma, ki je bil zgrožen, ko se je izkazalo, da je Anderlič računal na državna sredstva. Po njegovem mnenju mora država najprej uresničiti tri bolj nujne projekte. »To so nova zgradba za SNG Dramo, gradnja druge stavbe Nacionalne in univerzitetne knjižnice ter gradnja umetniških akademij. Dokler ne bo rešila teh investicij, nima država kaj sofinancirati tretje koncertne dvorane v Ljubljani,« je bil neomajen Rotovnik, ki je pohvalil ministrstvo, ker ni popustilo Anderličevim željam po javnem denarju. »Kar pa se tiče velikosti prostora... Vsak kvadratni meter za kulturo je pomemben. Toda, kaj je 600 kvadratnih metrov velik prostor za kulturo v luči podatka, da je samo glavni oder z vsemi stranskimi odri v Gallusovi dvorani velik vsaj 1200 kvadratnih metrov,« je Rotovnik postregel z zgovorno primerjavo.
