Domala vsi stanovalci bloka vemo. Vemo za gospodično, ki jo obiskujejo mnogi, mnogi moški prijatelji. Vemo za gospoda z debelo zlato verižico in dvema prenosnima telefonoma. Vemo za študente, ki tudi v dežju hodijo okoli s črnimi sončnimi očali. Ko v dvigalu srečamo moškega iz tretjega, klepetamo o vremenu.

Tipični Slovenci, ta meščanska soseščina, tipični Ljubljančani. Vselej pogledujemo čez plot k sosedu, šušljamo o tem, kar se pri njem dogaja, se zgražamo, na tiho obrekujemo, a glasno nikdar ne rečemo ničesar. Gospodična, ki se ukvarja z najstarejšo obrtjo, je potem hvaležna, ker je sosedje nikoli ne vprašajo, s čim se ukvarja in kako je odplačala lastniško stanovanje ter kako si je lahko v teh kriznih časih kupila že tretje novo gorsko kolo prestižne znamke in Applov prenosnik, ki ga vedno ponosno drži pod roko. Gospod z dvema prenosnima telefonoma je zadovoljen, saj verjame, da so pogovorne kode, ki jih uporablja, ko mu v polnem dvigalu zazvoni kateri od telefonov, preslepile sosede. Prepričan je, da vsi iz bloka verjamemo, da se ukvarja z dobavo krompirja in da ima več strank kot največji pridelovalec s Štajerske. Moški iz tretjega po neštetih pogovorih o vremenu v dvigalu verjame, da je kupil stanovanje z dovolj debelimi stenami, da ne prepuščajo niti zvoka gasilske sirene. Študenti pa so naivno prepričani, da so preveč nepomembni in da se z njimi pravzaprav nihče od sosedov ne ukvarja. V dvigalu se sosedje vljudno nasmihamo ob srečanju, hlineč nevednost.

Mala Ljubljana pa bi rada bila evropska metropola. Mestni veljaki gradijo vedno višje stolpnice in rušijo barakarska naselja na ljubljanskih obrobjih, zidajo moderne soseske, centre za ravnanje z odpadki, mostove in vpadnice, župan se brati z župani velikih svetovnih prestolnic in poveličuje njihova dejanja. Nadeja se, da bi Ljubljano uvrstil v sam vrh najboljših in najlepših mest na svetu. Mala Ljubljana bi rada postala evropska metropola, a jo ovira ta malomeščanska zavest, ki je še vedno tako zelo usidrana med njenimi prebivalci. Dejavnosti, ki jih v sosednjih državah postopoma legalizirajo, pri nas ostajajo tabu tema. Medtem ko v sosednji Avstriji gradijo največji bordel v Evropi in se povrhu še hvalijo s tem, medtem ko Angela Merkel odprto omenja možnost legalizacije marihuane v Nemčiji, za katero so se poleti množično zavzeli Nemci, v Ljubljani gledamo stran. Bordele še vedno imenujemo masažni saloni. Prepričani smo, da prsate študentke preko malih oglasov v Salamonovem oglasniku iščejo zgolj zmenek na slepo in upajo na dolgoročnega partnerja. In da so domala vsi uporabniki trdih drog zgoščeni nekje na Metelkovi.

Pravzaprav imamo v Ljubljani resnično vse, kar imajo veliki, le njihove metropolitanske (samo)zavesti ne.