Alenka: Res je, pravila so šla čez mejo, igra na prostem pač mora biti tudi malce nevarna. Po celi Evropi se pojavljajo iniciative, da otrok ni treba ločevati in zapirati v ograde, ampak je treba mesto narediti varno, da se bo razvila sproščena igra. Ni treba, da so igrala draga, niti da so povsod enaka. Me smo pri nekaterih projektih uporabljale reciklirane zadeve, ki v osnovi sploh niso definirane kot igrala.
Ana: Navadno v urejanje otroških igrišč ni vključen projektant, saj naročniki ne vidijo dodane vrednosti v tem, da nekomu plačajo za načrtovanje tovrstnega projekta, čeprav je to zelo vidno v končni podobi. Na Taboru smo za ceno enega večjega igrala uredile celotno igrišče in ga naredile drugačno z manjšimi detajli, ki spodbujajo domišljijo.
Večina igrišč pa je bila tako kot recimo gugalnice, ploščadi v Tivoliju, rumene klopi na Tavčarjevi, pisani stoli na Stritarjevi ulici zgolj začasnih. Zakaj?Ana: Ko smo končale študij, smo želele še v praksi preizkusiti, kako je, če nekaj postaviš v prostor in to lahko narediš samo tako, da je začasno, sicer moraš dobiti kup dovoljenj in je tudi finančno zahtevno. Te začasne instalacije so bile naša rešitev, kako speljati projekte hitro in poceni.
Alenka: Začasne akcije so preizkus prostora, zato je nesmiselno vanje vlagati veliko denarja. Ker so bile poceni, pa so bile posledično tudi manj kakovostne. Ploščadi v Tivoliju denimo ne bi zdržale več dolgo, vemo pa, da so uspele in bi jih bilo smiselno narediti bolj resno.
Trgovci na Trubarjevi so navdušeni nad novimi lučmi, hkrati pa jih žalosti, da so postavljene za določen čas.Ana: Problem so dovoljenja, za te luči bi verjetno trajalo leta, da bi dosegli cilj. Se strinjava, da začasne postavitve, ki so zanimive za nas in mimoidoče, niso dovolj. Poleg opreme je za oživitev potreben še program, da bi ljudi zadržali v tem prostoru. Zato so tudi naši novejši projekti drugačni, dolgoročnejši – na Trubarjevi organiziramo zeleno tržnico, na Taboru aktivnosti, sejme.
Z dogodki v vaši organizaciji je skupnost na Taboru res zaživela. Ali to pomeni, da ste zaključile s tem projektom?Alenka: Odziv je res dober. Gradi se sosedska skupnost, življenje postaja bolj kakovostno. Za to so bila potrebna tri leta, ni šlo kar čez noč in ravno sedaj je ključno, da nadaljujemo. Sredi maja bomo znova pričeli s programom, ohranili bomo tudi umetniške sejme in garažne razprodaje. S tem projektom pa smo se tudi prijavile na mednarodni razpis za sredstva in upamo na uspešen rezultat.
Pri vašem urejanju ni zaznati pomislekov glede vandalizma. Vas je šokiralo, ko so ukradli viseči mreži v parku Tabor?Ana: To je bilo najbolj šokantno zato, ker je šlo za zelo organizirano dejanje. Bile so namreč močno pritrjene, saj naj bi bile trajne. Pri začasnih ureditvah navadno niso uničevali, ampak so stvari kar zmanjkale. Stolov na Stritarjevi ulici je ostalo samo 10, psov v Argentinskem parku ni bilo več v dveh tednih. Kasneje smo potem enega odkrile celo nekje na Štajerskem... Ampak saj je bilo mišljeno začasno, iz izkušenj se učimo in to nas ni nikoli ustavilo, saj bi potem vandali zmagali.
Optimistične ste bile tudi v tem, da bo po vašem prvem koraku prevzela vajeti mestna občina.Alenka: Naša pričakovanja so bila na začetku res takšna, da bi potem, ko bi nekaj začasno postavile in pokazale, kaj lahko dobro funkcionira, mestna občina stopila v akcijo in trajno uredila to, kar so meščani dobro sprejeli. No, temu ni bilo tako.
Ampak na drugi strani je mestna občina naročnik več vaših projektov. Torej so čez čas prepoznali vašo vizijo?Alenka: Na začetku so nas jemali bolj kot kritiko, zadnje čase pa zelo sodelujemo. Najbrž zato, ker vidijo rezultate in sedaj imamo že dovolj referenc, da vedo, v katero smer gredo naša prizadevanja.
Nekaterih stvari ste se lotile samoiniciativno, brez naročila. Mnogi se sprašujejo, kaj pravzaprav imate od tega. V materialnem smislu najbrž ne veliko.Ana: Preprosto ogromno veselja! Kot arhitektke nas zanima prostor in prav se nam zdi, da prostori živijo. Prostorož smo začele v prostem času ob rednem delu in v začetku so bili projekti večinoma financirani samo z naše strani ali pa so se zgolj pokrili stroški. Vendar se je z leti stanje na tem področju nekoliko izboljšalo, je pa treba biti zelo iznajdljiv, se prijavljati na razpise in težiti k ponovni uporabi, minimalnim stroškom. Velikokrat nas povabijo predvsem zato, ker smo poceni. Pravijo, nimamo denarja, ali lahko kaj naredite?
Alenka: Hkrati lahko s svojimi projekti pokažemo, da se da stvari izpeljati. Na podoben način kot mi na Taboru so se aktivirali na Glinškovi ploščadi, neko dekle nam je pisalo, kako organizirati vegansko tržnico in vsaka takšna inciativa občanov se nam zdi velik uspeh.
Lahko vsako površino v mestu spremenite v uporaben prostor?Alenka: Da, vendar jih ni treba. Mesto nenehno raste, določene stvari propadajo in to je v redu. Ni treba, da je vse do potankosti urejeno, saj potem ni več novih izzivov, domišljija ne deluje več. Tudi degradirani prostori so potrebni v mestu.
