Napisala tudi nisem vsega, kar mi je eden od njih v dveh dolgih urah, polnih tišine in zadrege, povedal, čeprav je moral premagati nezaupanje in strah, da bi kaj lahko prišlo na ušesa vodilnim, ki so, kot je dejal, sposobni marsičesa. Pravzaprav sem napisala zelo malo od tega, kar mi je povedal. Čeprav je dejal, da je vodstvo ob takem pomanjkanju denarja, da so jim izklopili telefon in internet in so imeli težave z ogrevanjem, iz nekih kapric na novo zaposlovalo. Da so v službenem času delali zunanjo ureditev na domovih cenjenih šefov. Da so si ti naročali material na račun podjetja. Da z neznosno lahkostjo odpuščajo tiste, ki jim stopijo na žulj. Ampak tega nisem objavila, ker pač delavec, sploh pa tak brez imena in priimka, nosi zelo majhno težo v tem velikem svetu, polnem pomembnežev z imeni in priimki. Je pač tako, da raje reproduciramo diskurz podpisanih šefov kot anonimnih potrošnih brezimnih delavcev.
Tudi zato, ker ta zveni tako čudovito benigno. Lažje mu je verjeti in bistveno manj je tvegan. Če se zlaže šef, se gotovo nihče od delavcev ne bo pritožil. Če se zlaže delavec (pa tudi če pove nekaj, kar je sicer resnično, a nedokazljivo), bo takoj zjutraj telefon razneslo od groženj s tožbami. Katero laž je torej lažje reproducirati?
Marsikaj ostane neizrečeno, čeprav ne bi smelo. Marsičesa ne napišemo, čeprav verjamemo, da je resnica. Marsičemu drugemu medtem v imenu objektivnosti in uravnoteženosti dajemo prostor in pozornost, čeprav velikokrat zgolj iz strahu pred prevzemanjem odgovornosti. V svetu, ki je po moči posameznikov in institucij povsem polariziran, mediji tako na žalost še vedno močno prispevamo k reprodukciji te hegemonije. Cela armada novinarjev vsak dan z mikrofoni teče za politiki, da bi ujela vsako njihovo še tako banalno izjavo, s čimer jim znova in znova podeljuje moč, vpliv in ne nazadnje legitimnost. Medtem pa marsikateri brezimnež z bistveno manjšim vplivom in manjšo močjo, predvsem pa s slabšim piarom sam išče svojo pravico.
