Problematika glasnosti cerkvenega zvonjenja je od sprejetja nove uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju povsem neurejena oziroma prepuščena dogovarjanju stanovalcev, ki jih preglasno zvonjenje moti, in župnika. Da takšnih primerov ni malo, kaže tudi dejstvo, da je Mestna občina Ljubljana že leta 2001 naročila izdelavo raziskovalne naloge z naslovom Problematika impulznega hrupa v Sloveniji – Impulzni hrup v Mestni občini Ljubljana, v kateri je poleg pokanja petard, hrupa pri praznjenju zabojnikov za smeti in hrupa na postajališčih avtobusov mestnega potniškega prometa raziskan tudi hrup, ki ga povzroča zvonjenje cerkvenih zvonov. Na občini pojasnjujejo, da so se za raziskavo odločili tudi zato, ker so od občanov prejemali pritožbe glede motečega zvonjenja, a le-tega niso znali ovrednotiti. Raziskava, ki so jo dokončali leta 2003, je pokazala marsikaj zanimivega, a je bila, vsaj kar se cerkvenega zvonjenja tiče, pravzaprav zaman, saj so dve leti kasneje sprejeli omenjeno uredbo, ki zvonjenja ne obravnava več kot potencialnega vira hrupa.
Vodja raziskovalnega projekta prof. dr. Mirko Čudina s katedre za delovne stroje in tehnično akustiko na ljubljanski strojni fakulteti pojasnjuje, da je zakonodaja predpisala določene meje, ki jih vir hrupa ne sme preseči. »Ta temelji predvsem na akumulirani zvočni energiji v enem dnevu. Meja za prebivalce v III. območju varstva pred hrupom je 58 decibelov podnevi in 48 ponoči. Tu pa so še konične mejne ravni. Številka 85 decibelov, ki smo jo izmerili pri nekaterih cerkvah, se nanaša na čas trajanja zvonjenja zvonov, ki se potem preračunava na ves dan in povpreči za vse dni v letu. Če torej zvonjenje traja samo pet minut vsak dan v letu, se kumulativno ta razporedi na vseh 16 ur v dnevu, kar zniža akumulirano količino energije na približno 62 decibelov, to pa je še vedno več od dovoljenih 58 decibelov. Po tej plati bi bili okoliški prebivalci upravičeni se pritožiti zaradi čezmerne ravni hrupa,« pojasnjuje Čudina. 62 decibelov sicer po njegovih besedah še ni zdravju škodljiv hrup, je pa »motilni dejavnik, ki je problematičen, dokler se ga ne navadimo«.
Raziskava je tako pokazala, da kar dvajset cerkva na območju Mestne občine Ljubljana presega mejne vrednosti, tri pa v času najglasnejšega zvonjenja presegajo celo 85 decibelov.
»Za verne pomembna simbolika, za neverujoče fizično nasilje«
Stanovalcem, ki živijo v neposredni bližini najglasnejših cerkva, tako preostane, da se pač preselijo (kar se – sicer redko – dogaja) ali pa da se skušajo z župnikom dogovoriti za zmanjšanje glasnosti in druge ukrepe. Do za marsikoga še vedno nezadostnega dogovora so tako denimo prišli v Mostah, kjer sredi spalnega naselja stoji cerkev Svete družine, s svojimi štirimi zvonovi na višini 16 metrov. Kot nam je povedal župnik Milan Knep, so se s stanovalci na podlagi meritev že pred trinajstimi leti dogovorili, da najprej ukinejo bitje ure, torej zvonjenje na vsakih petnajst minut, naslednji ukrep je bil ukinitev jutranjega zvonjenja ob 7. uri ob sobotah, nato pa so to posplošili kar na vse dni v tednu. To pomeni, da zvoni le še ob 7.45 zjutraj pred mašo, opoldne in zvečer, dolžine pa so, poudarja Knep, zelo kratke. V celoti so izločili tudi največjega in najglasnejšega od štirih zvonov, ki ni več del avtomatiziranega sistema.
Knep razume, da neverujoče zvonjenje moti, a pravi, da je župnik v takšni situaciji v velikem precepu. »Vernemu človeku zvonjenje prinaša neko vsebino, tisti, ki niso verni, pa to doživljajo zgolj kot neko fizično nasilje. A župnik tukaj težko ustreže vsem. Na eni strani so verniki, ki so te zvonove financirali in plačujejo njihovo vzdrževanje. Če bi na lastno pest utišal zvonjenje ali ga celo ukinil, bi bil v velikih težavah. Očitali bi mi, da nimam dovolj trdne vere, da se igram z njihovim denarjem in podobno.«
Po njegovih besedah je osnovni problem v tem, da so v 70. letih zgradili prenizek zvonik. »Poleg tega nas je komunistična oblast obzidala s temi bloki z vseh strani, da smo kot v zaporu. Potem so v ta stanovanja prišli ljudje, ki so zdaj žrtve neke povsem ideološke odločitve.«
28-letni Mario, ki živi v enem od okoliških blokov v stanovanju, obrnjenemu proti cerkvi, ima medtem zvonjenja dovolj, zato se je odločil, da se bo preselil. »Živimo v tretjem nadstropju, kar pomeni, da smo ravno na višini zvonov. Poleti, ko smo imeli odprta okna, je bilo povsem nevzdržno, ne da se niti pogovarjati.«
Mario sicer ni vernik, je pa prepričan, da bi ga hrup motil v vsakem primeru. »Problem je, da se vsi bojijo kakor koli protestirati zaradi tega problema, saj te potem takoj ožigosajo za nestrpneža in komunista.«
