Otroški smeh in vriskanje napolnjujeta igrišče med Šerkovo in Majaronovo ulico v Savskem naselju, saj se je del tamkajšnjega hriba spremenil v vodni tobogan. Tako najmlajši, ki so šele pred kratkim shodili, kot tisti, ki nosijo že nekaj križev, so se navdušeno spuščali po mokri podlagi, mnogi stanovalci pa so si medtem krajšali čas z opazovanjem te pestre predstave s svojih balkonov. Že leta med temi stanovanjskimi bloki namreč ni bilo mogoče videti tako živahnega prizora, saj je igrišče ostalo brez uporabnikov, soseska pa je zaspala.
Prav to so razlogi, da si je več mladih v iskanju lokacije, ki potrebuje pomoč, izbralo to ljubljansko sosesko in nastala je mreža organizacij, ki jo sestavljajo društvo Prostorož, društvo za nove humanistične pristope Saprabolt!, Trkajev kreativni center V.I.B.E., ki vsako leto priredi savski Blok Party, in novonastala skupina Mladi hišni prijatelji pod okriljem Zavoda Bob.
»Otroci, pustite računalnike in pridite dol. Gospe, gospodje, dajmo, pridružite se nam!« je zbrana ekipa tudi aprila nagovarjala radovedneže, ki so zbrani na balkonih tiho opazovali nenadno dogajanje pred njihovim domovanjem. Medtem ko so člani organizacij v delovni akciji urejali okolico in postavljali lesene grede, so presenečene prebivalce privabljali z dišečimi palačinkami, živahna glasba pa je daleč oznanjala, da se celo nekaj dogaja na zapuščenem igrišču.
Na vrtu sadili tudi otroci
Nekaj se jih je že prvič opogumilo, starejša gospa je prinesla vročo turško kavo, eni so prišli samo po palačinko, drugi pa so že prijeli za orodje. Od takrat na vsak dogodek pride več prostovoljcev, a so še vedno povsem na začetku vzpostavljanja skupnosti, ki bo sama skrbela za skupne površine. In zakaj se te organizacije sploh trudijo? »Ker nam je mar!« so enotni.
»Skupnostni vrt Savsko naselje pripada skupnosti. Nihče ni lastnik gredic, obdelujejo pa jih lahko vsi,« je zapisano na oglasni deski ob nastajajočem parku, ki ga zdaj krasijo rumene piknik klopi. Pobudo za nastanek vrta so dale članice društva Saprabolt! ter prevzele tudi skrb za tri lesene grede in nekaj vreč z zemljo. »Trenutno prebivalci še niso posvojili tega vrta, smo še v eksperimentalni fazi. Jeseni bomo imeli sestanek, na katerem bomo skušali izvedeti, kaj bi oni radi, ali bi vrt še razširili ali ne,« pojasnjuje Saša Starec, ki skupaj z Uršo Kikelj pridno zaliva zelenjavo. Nekaj stanovalk je sicer zasejalo tudi cvetlično gredo in zdaj skrbijo zanjo, na drugo pa še ne gledajo kot na nekaj, kar je tudi njihovo.
Nad vrtom in delom na njem so doslej najbolj navdušili okoliške otroke, ki so vsak teden skupaj sadili, sproti pa sta jim Saša in Urša razdelili, kar je zraslo na vrtu – od špinače, rukole do bučk. »Jaz sem dobil fižol,« se pohvali Ivan, ki je edini prišel na raziskovalno delavnico. Preostali otroci so zdaj večinoma na počitnicah, sicer se jih zbere kar nekaj. Ko bo dozorel krompir, pa sapraboltke obljubljajo zelenjavni piknik, na katerem bodo dali na mizo vse, kar bo takrat že zrelega na vrtu. Piknik bo lahko tudi ob slabem vremenu, saj je mreža dobila v uporabo manjši občinski lokal, v katerem bodo kmalu uredili savsko dnevno sobo.
Da bi se sami spoprijeli z lokalnimi težavami
Vezni člen med povezanimi organizacijami so Mladi hišni prijatelji, ki se ukvarjajo zgolj s Savskim naseljem. »Kdor pomaga, ta zmaga!« je njihov moto, Nejc, Ana, Uroš, Bor in Matjaž pa so se spoznali lani na treningu socialnega podjetništva, ko so razvijali idejo o socialnem servisu za lokalno skupnost. Dobre ideje je treba uresničiti, so prepričani, in to so tudi storili. Po jesenskih sestankih so se prijavili na razpis občinskega urada za mladino in dobili sredstva za tri leta, konkretno pa so k stanovalcem pristopili pozimi, ko so jim ponudili pomoč pri odmetavanju snega. »Prej so vsi očistili samo okoli svojega avtomobila, ko smo prišli mi, pa so bili pripravljeni sodelovati tudi pri čiščenju ostalega,« pripoveduje 22-letni Nejc Pokec, ki tudi stanuje v Savskem naselju. Tako on kot 29-letni Bor Kirn sta odraščala v blokovskem naselju in bi rada vrnila čas, ko je bila na asfaltu nenehno kreda, ko so mame klicale otroke z oken in so otroci prosili, če so lahko zunaj še eno uro.
Radi bi tudi, da bi sosed znova poznal soseda. Da bi z medsebojno pomočjo dvignili raven kakovosti skupnega življenja, in to brez kazanja s prstom, čigavo je katero zemljišče in kdo ne opravlja dela, ampak na način, da bi se sami spoprijeli z lokalnimi problemi. Prej zaraščeno površino Mladi hišni prijatelji zdaj redno kosijo, obnovili so košarkaški koš, narisali črte, načrtujejo še mrežo za odbojko. Septembra bo znova bolšji sejem s poudarkom na učbenikih, še kdaj bodo zagotovo ponovili tudi vodni tobogan, že v tem tednu pa naj bi organizirali še družabne igre pod krošnjami. Idej jim tako ne manjka, samo usesti se bo treba in narediti načrt, kaj se da narediti še letos, kaj pa bo treba v naslednjih dveh letih, še zaključita Bor in Nejc.
S socialnim servisom do samozaposlitve
Projekt Mladi hišni prijatelji je sicer razdeljen na dva dela – na delo v skupnosti in socialno podjetništvo. Trenutno smo se od tega drugega dela zelo oddaljili, pravi mentor Matjaž Vodeb, pa tudi sicer razumemo socialno podjetništvo najprej kot delo v neki socialni sredini, ki pa se lahko zapelje na način, da se samo financira. Zdaj postavljajo temelje, se približujejo stanovalcem s skupnostnim delom, sčasoma pa bi radi naredili še kaj na individualni ravni – pomagali starejšim pri čiščenju kleti, oken, s selitvami, s prevozom v trgovino ali k zdravniku. Nočejo razviti biznisa, ampak zgolj, da bi kakšna mlada oseba preživela s takšno pomočjo. »Naša ciljna skupina nima sredstev, zato je treba vzpostaviti nove mehanizme, kjer bodo nekaj dobili tudi za to, da bodo oni nekaj naredili,« razlaga Vodeb in dodaja, da je treba skupnostni denar drugače prerazporediti. Tudi tako, da bodo Mladi hišni prijatelji uradno prevzeli vzdrževanje površin in bo Mestna občina Ljubljana denar, ki ga za to porabi, raje namenila njim kot zunanjemu izvajalcu.
