Brezposelna podjetnica Radmila Mihelič je dobila idejo od kmeta, ki ji je med zbiranjem humanitarnih prispevkov namesto denarja ponudil – zemljo. »Dejal je, da ima mizerno pokojnino in da mi ne more pomagati drugače kot tako, da mi ponudi in celo preorje svoja dva hektarja zemlje. Sam jih zaradi starosti ne more več obdelovati,« pravi Miheličeva. V naslednjih tednih in mesecih je našla še veliko drugih, ki so bili pripravljeni odstopiti svoje njive in gozdove. »Poleg tega sem se pogovarjala s kmeti, ki so tarnali, da ne morejo dobiti nikogar, ki bi jim pomagal pri pripravi drv, s starimi mamami, ki so tarnale, da jim nima kdo urediti hiše in vrta in tako naprej.«
V njej je začela zoreti ideja o podjetju, ki bi »zaposlovalo« brezposelne in delalo v dobro družbe. Tako je nastalo socialno podjetje Zveza brezposelnih Slovenije. (Pravzaprav je za zdaj še v nastajanju, saj se morajo po zakonu najprej registrirati kot društvo in šele nato kot socialno podjetje.) Njihov osrednji cilj je pregnati lakoto iz Slovenije. »Pri nas je toliko družin, ki živijo na samem robu socialnega prepada. Po drugi strani pa imamo vse pogoje za to, da bi bili lahko vsi preskrbljeni. Imamo rodovitno zemljo, sonce, dež, vse. Tudi sama sem se rodila v revni družini, a lačni nismo bili nikoli.«
Po drugi strani želijo tudi pomagati vsem, ki potrebujejo pomoč, najsibo kmetu na njivi, invalidu pri vsakodnevnih opravilih, stari mami pri ureditvi vrta ali zaposleni mamici pri čuvanju otrok. »Dejstvo je, da bodo v zvezo vključeni ljudje, ki dohodkov sploh nimajo ali so ti minimalni, zato bodo potrebovali neke vrste plačilo. Predvidevamo, da bomo pridelali veliko zelenjave, ne bomo pa imeli recimo mesa. Tako da bi kmet, ki mu bomo pomagali pri pripravi drv, recimo lahko plačal s kakšnim kosom govedine. Ali s petimi kurami. Ali pač z denarjem.«
Presežke bodo prodajali po tržni socialni ceni, in to kar na njivi, kjer bodo pridelani, saj nimajo denarja za najem stojnice. Povezali pa so se tudi z Zelenim zabojčkom, tako da bodo ljudje njihove pridelke prek spleta lahko naročili na dom. »Tudi tistim, ki niso v socialni stiski, ni treba jesti česna iz Kitajske in bučk iz Španije,« je prepričana Miheličeva. Pogovarjajo se s številnimi strokovnjaki, ki jim svetujejo, kako se lotiti pridelave hrane. Eno kulturo, »ki ni prav pogosta, a pri nas odlično uspeva«, nameravajo tudi izvažati, a je sogovornica glede nje še skrivnostna.
»Naš dolgoročni cilj je, da povežemo strokovnjake s posameznih področij, skupaj najdemo investitorje ter odpremo delavnice in podjetja. Poštene investitorje, ne plenilce. Začeli bomo pač delati državo v državi. Kaj nam pa preostane, če so nam to pokradli?«
Izjemen interes
Interes je že zdaj, ko je zveza šele v ustanavljanju, spletna stran še ne obstaja in se informacije širijo izključno od ust do ust in od enega socialnega omrežja do drugega, izjemen. V zadnjih treh tednih, odkar je na spletu objavila pristopno izjavo, je, kot pravi, zasuta z elektronskimi sporočili, pismi in klici. »Če sem na začetku še lahko govorila z vsakim posameznikom posebej, zdaj komuniciram večinoma le še z društvi, ki so se želela povezati z nami in ki zdaj vsako na svojem območju zbirajo člane.« Koliko je trenutno vseh, tako sploh ne ve natančno, ocenjuje pa, da nekje med dvesto in tristo.
Prijavijo se lahko vsi brezposelni, upokojenci z nizkimi pokojninami, dijaki in študenti iz socialno ogroženih družin ter delavci z zelo nizkimi prihodki ali povsem brez njih. »Največ je starih med 45 in 55 let, takšnih torej, ki ne morejo več dobiti službe, a so močni, vitalni, sposobni in želijo delati. Veliko je žensk, ki so delale po 30 ali 40 let, so tik pred upokojitvijo, ogorčene, ker potem ko so življenje pustile v tovarni, zdaj ne morejo preživeti. Sicer pa imamo ljudi vseh starosti in vseh profilov, tudi doktorje in magistre. Nikomur ni težko pristopiti, ker se vsi zavedamo, da se soočamo z istimi težavami.«
Ugotovili so sicer, da na zaupanje ne bodo mogli igrati in da bodo morali dohodke novih članov preverjati. »Zgodilo se nam je že, da je prišel k nam moški, ves navdušen nad idejo, da si bo zastonj pripravljal drva za zimo, nato pa se je izkazalo, da ima 2500 evrov plače. Plenilcev imamo v tej državi dovolj, ne potrebujemo jih še v naši zvezi,« je odločna sogovornica.
Na začetku bodo potrebovali kar nekaj sredstev – čeprav nameravajo traktorje in drugo mehanizacijo zgolj najemati, bo kljub temu treba plačati gorivo, semena, orodje. Računajo predvsem na črpanje evropskih sredstev, za socialno podjetništvo jih Evropa namreč namenja veliko, a glede na to, da želijo začeti delati čim prej, bodo vmesno obdobje skušali premostiti z donacijami – in s kreditom. Glede tega so načeloma že dogovorjeni pri Deželni banki, kjer jim je, tako pravi Miheličeva, ideja izjemno všeč. »Zadolžili se bomo minimalno, a z manj kot dvesto ali tristo tisoč evri najbrž ne bo šlo. Veliko nas je po vsej državi in sredstva morajo priti do vseh.« Sama se bo v skladu z zakonom o socialnem podjetništvu zaposlila (prvo leto se mora zaposliti ena oseba, vsako naslednje pa po dve) in za svoje delo pričakuje okoli 800 ali 900 evrov plače. Drugi bodo imeli status prostovoljcev, ki pa po zakonu o socialnem podjetništvu lahko za delo dobijo plačilo.
Administrativna nočna mora ali iskanje lukenj
Vendar pa bi se ravno na tej točki lahko zapletlo zaradi obračunavanja davkov. Dohodki (brezposelnih) prostovoljcev bodo namreč, četudi v obliki krompirja in korenja, obravnavani kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja in bodo obdavčeni po 25-odstotni stopnji, pravijo na Dursu. To pomeni, da bi moralo podjetje na podlagi tržnih cen preračunavati vrednosti vseh pridelkov, ki jih bo posamezen prostovoljec v vsem letu pridelal zase, in četrtino te vrednost odšteti Dursu. V primeru, da bodo te vrednosti zelo nizke (in predvidoma bodo), pa bo Durs ob obračunu dohodnine del preplačanega davka prostovoljcem povrnil.
Poznavalec iz računovodske stroke opozarja, da je to administrativna nočna mora, sploh če je prostovoljcev veliko, in da bi bilo smiselno zadeve reševati drugače. Boljša opcija je, da se socialno podjetje usmeri izključno v prodajo vse pridelane hrane in prostovoljci od tega dobijo del denarja, »vsako leto pa prijavijo nekaj deset odstotkov izpada pridelka zaradi škodljivcev«. Socialno podjetje namreč lahko funkcionira samo na tržnih temeljih, še poudarja sogovornik, ki ne želi biti imenovan.
