Kot prvi zajec tega mesta se je nekega dne sestal s šefi volkovi iz sosednjega Združenega volkovja. V časopisu je pisalo, da naj bi volkovi Janezu ponudili javno-zasebno partnerstvo in da zajci, če bo pogodba potacana z obeh strani, ne bodo nikoli več lačni. Zajec Janez je volkovom zagotavljal, da so njegovi zajci na robu izstradanosti in da to partnerstvo res potrebujejo. Potem pa so volkovi rekli, hej, če so res lačni, počakajmo še malo. Gotovo lahko iztržimo še več. Zajec Janez je blebetal naprej: »Moji zajci so tako lačni, da če bi jih kakšen volk želel pojesti, oni sploh ne bi mogli bežati.« No, in so volkovi rekli, hej, zakaj bi s temi zajci sploh potacali pogodbo, saj jih lahko kar požremo!

Idilični Blatndol se je prebudil v panično jutro. Zajec Janez je novico o tem, da se obeta volčji napad, razglasil po radiu. »Mogoče,« je dodal zarotniško, »pa jih vendarle lahko pretentamo. Mogoče bi si pa premislili, če bi v kuharsko knjigo zapisali pravilo zlatega korenčka.« Zajci v Blatndolu, da se razumemo, niso bili nikakršni kulinarični strokovnjaki, so se pa strinjali, da zlat korenček v kuharski knjigi volkovom ne bo preprečil, da jih pojedo vse do zadnjega. Zato so se zbrali in podpisali peticijo. Da so proti Janezovemu receptu in tudi proti Janezu samemu.

Peticijo so nato odnesli zajcu Vincu, Janezovemu sosedu, in mu zabičali, naj jo preda Janezu, ki bo tako ugotovil, da ni več šef. Ampak zajec Vinc je bil prav tako nekoliko poseben zajec. Odkar mu je na glavo padla košara korenja, ki jo je skrival nad posteljo, je Vinc kot za stavo – pozabljal. Vsako jutro znova je pozabil vse; kje je, kdo je in kaj za vraga tista košara počne nad njegovo posteljo. Jasno, pozabil je tudi, da je dobil peticijo in da bi jo moral predati Janezu. »Oba sva preiskala svoji luknji in te peticije ni!« se je drl, ko so ga prebivalci Blatndola zasliševali, kje so podpisi. Zajcem je prekipelo …

a) A so se odločili, da so pred vrati ravno zajčji prazniki in da se jim ne ljubi ukvarjati z vsemi temi zmešnjavami. »Malo bomo zatisnili svoje majhne zajčje pasove in volkovom ponudili vse svoje korenje, mogoče nas nato ne pojedo,« so sklenili.

b) Zato so prav vsi blatndolski zajci odskakljali v Janezovo luknjo in ga tako dolgo in neusmiljeno žgečkali po podplatih, dokler za vselej ni pobegnil iz Blatndola.

c) A bilo je prepozno. Tik pred tem, ko so sprejeli svojo odločitev, je počilo. V naslednjem trenutku je bil konec sveta.