Zapora Slovenske ceste od Gosposvetske do Šubičeve in uvedba rumenih pasov na Celovški naj bi še dodatno hromili promet in grenili življenje tako lastnikom jeklenih konjičkov kot tistim, ki v središče prihajajo z javnim prevozom. Ali res? Odločili smo se, da ugibanjem naredimo konec in v času jutranje konice preizkusimo, kako se v novih razmerah obnesejo različna prevozna sredstva.
Megleno in hladno torkovo jutro smo izbrali za preizkušanje Dunajske ceste, sredino pa za vožnjo po Celovški. Ob pol osmih smo se prvi dan zbrali na avtobusni postaji nasproti Svetovnega trgovinskega centra za Bežigradom, drugi dan pa na postaji pri Celovških dvorih – Peter v avtomobilu, Vanja na kolesu, Barbara pa z urbano v roki, čakajoč na avtobus. Odločili smo se, da proti cilju, Pogačarjevemu trgu, odrinemo (približno) hkrati, pri čemer čakanja na prihod avtobusa nismo všteli v čas potovanja, saj je bil smisel poskusa predvsem ugotoviti pretočnost prometa. Rezultati pravzaprav niso presenetili.
Gostejši promet, a brez večjih težav
Novi režim je največ novosti in slabe volje gotovo povzročil med vozniki – tako tudi pri Petru. Gneča zaradi rumenih pasov je bila po njegovih izkušnjah tako na Dunajski kot Celovški cesti večja. Nekateri vozniki so že pred odsekom z na novo zarisanim rumenim pasom vozili le po levem pasu. Kolona avtomobilov je bila med našo dirko večinoma strnjena, zato smo se premikali počasi, a kljub temu omembe vrednih zastojev, razen na večjih križiščih, ni bilo. Avtobus je v primerjavi z avtomobilom vozil hitreje, a smo ga po vsakem postajališču dohiteli. Opazili smo sicer, da se je po zapori Slovenske ceste in uvedbi rumenih pasov promet zelo povečal na Tivolski in Masarykovi cesti pa tudi na odseku Slovenske ceste pred križiščem z Dalmatinovo cesto, kjer kolona vozil občasno ovira tudi avtobuse.
Avtobus se je medtem kljub gneči, ki je tako na Dunajski kot na Celovški naraščala sorazmerno s približevanjem središču mesta, izkazal odlično. Vožnja je potekala gladko in brez zastojev. Do Bavarskega dvora smo potrebovali pičlih 12, do križišča s Tivolsko cesto pa slabih 10 minut. Od tam naprej je šlo resda nekoliko počasneje, predvsem na račun daljših postankov na postajah in navsezadnje tudi zmanjšane hitrosti na delu od zapore naprej. Na račun gneče medtem časa pravzaprav sploh nismo izgubili. Nekaj težav smo sicer pričakovali pred zaporo na križišču Slovenske in Gosposvetske, a je vožnja tudi tukaj minila brez zapletov. Edini minus je bil relativno potratna poraba časa za pešačenje od Konzorcija čez Slovensko cesto (ki smo jo skupaj z drugimi pešci v novih razmerah brez semaforja prečkali nekoliko negotovo), po Čopovi ulici in do Pogačarjevega trga.
Tudi vožnja s kolesom je po obeh vpadnicah minila brez posebnosti. Še največ težav je bilo na določenih odsekih steze ob Dunajski, ki je v precej slabem stanju. Poleg tega je morala Vanja enkrat tudi stopiti s kolesa, saj potniki na postajališču Astra iz avtobusa izstopajo neposredno na kolesarsko stezo, poleg tega pa je bilo na pločniku nepravilno parkirano vozilo. Prednost kolesa je postala še posebej očitna v središču mesta, saj je Vanja tam v primerjavi s Petrom v avtomobilu in Barbaro na avtobusu, ki sta minute izgubljala s parkiranjem oziroma pešačenjem, pridobila daleč največ časa.
Več plusov kot minusov
Kaj smo torej ugotovili? Stanje na vpadnicah še zdaleč ni tako porazno, kot smo si glede na vse pripombe in pritožbe predstavljali. Gneča je res nekoliko večja, posebej na nekaterih križiščih, zaradi česar včasih nastajajo manjši zastoji. Mestni avtobus je po drugi strani z novim prometnim režimom veliko pridobil. Če namreč primerjamo rezultate podobnega poskusa, ki ga je Dnevnik opravil pred dvema letoma med Svetovnim trgovinskim centrom in Dnevnikovo stavbo, je bila Barbara tokrat bistveno hitrejša. Za prihod z avtobusom (in peš) je potrebovala 20 minut, le nekoliko več kot Vanja na kolesu, medtem ko je takšno potovanje pred dvema letoma trajalo – resda tudi na račun nekoliko daljšega pešačenja do Dnevnikove stavbe – kar osem minut dlje. Hitrost avtobusa nas je, roko na srce, precej presenetila. Medtem primerjava hitrosti potovanja z avtomobilom iz leta 2011 kaže, da sprememb pravzaprav ni, vendar Peter opozarja, da je imel tokrat veliko sreče z iskanjem parkirnega prostora. Opozoriti pa je treba tudi na to, da bi bili rezultati ob deževnem vremenu za avtomobil najbrž nekoliko slabši.
