Naš zavod se ne more pritožiti na dokumente, ki jih sprejmejo pristojni organi. V primeru Kolizeja je ministrstvo s kulturnovarstvenim soglasjem za odstranitev spomenika dovolilo rušenje. Če bi se zavod želel pritožiti na ta dokument, bi to moral storiti prek ministrstva. In jasno je, da ministrstvo, ki izda soglasje, ne bo potem zaradi želje našega zavoda spreminjalo svoje prvotne odločitve.
Ali menite, da bi komisija ministrstva za kulturo, občina in Anderlič lahko našli kompromis, ki bi slednjemu omogočil gradnjo na mestu nekdanjega Kolizeja?To sicer je možno. Ampak bojim se, da bi bil Anderlič v tem primeru v veliki zadregi.
Namigujete na govorice, da nima denarja, da bi dokončal ta projekt?Ja. Mislim, da se je s to investicijo malce uštel. Ko je kupil Kolizej, je dobro vedel, da je kupil spomenik. Ampak kljub temu je verjetno mislil, da bo spomenik zlahka porušil. Ne sme nas čuditi, da je to tudi storil, ker je delal vse v tej smeri in ker v preteklosti država ni bila dovolj stroga do Anderliča. Že res, da je dobival inšpekcijske odločbe, a so bile preveč mile.
Bi inšpektorat moral Anderliča bolj priviti z ukrepi za ohranjanje Kolizeja, ko je bil ta še v relativno dobrem stanju?Vsekakor bi moral biti strožji. Moramo pa tudi upoštevati, da je bila pri Kolizeju narejena ogromna napaka, že ko je občina mirno gledala, ko so najemniki v zgradbi počeli, kar so želeli. Takrat so namreč spodkopali strukturo srednjega dela, zaradi česar se je ta del tudi podrl.
Leta 2005, ko je ministrstvo Kolizej začasno razglasilo za spomenik državnega pomena, bi mogoče država in občina morali investitorju ponuditi nadomestno lokacijo, na kateri bi lahko uresničil svoj projekt. Obnove Kolizeja pa bi se nato lotili sami in mu dali tudi primerno vsebino.
Ampak država že sedaj slabo skrbi za kulturno dediščino v svoji lasti, ker nima denarja. Kako bi si potem lahko privoščila obnovo Kolizeja?Ja, na tej točki bi morali država in lokalna skupnost uvideti nekaj, kar so Francozi, Britanci, Italijani in drugi dojeli že zdavnaj – da ima vlaganje v dediščino izjemen ekonomski potencial. Oni razumejo, da se jim vložek v dediščino obilno povrne, res da na daljši rok, pa vseeno. In ne samo skozi turizem, ampak tudi z delovnimi mesti recimo v gradbeništvu, ki se ukvarja s prenovami. Francozi so že leta 2008, še preden se je začela kriza, ugotovili, da vlaganj v ohranjanje in vzdrževanje dediščine ne smejo zmanjšati, ker z majhnimi vložki ustvarijo velike učinke. Podoben organ, kot je naš socialno-ekonomski svet, je v Franciji s posebno študijo dokazal, da se investicije v dediščino izplačajo in da imajo izreden razvojni potencial. Poudarjam, študije niso naredili konservatorji, ampak ekonomisti.
Država bi torej obnavljanje objektov kulturne dediščine morala spodbujati celo v krizi?Definitivno, v Parizu še danes na veliko obnavljajo. Ampak moramo se še nekaj naučiti od njih. In sicer da obnavljanje zidov ni smiselno brez ustreznih programov upravljanja dediščine. Kaj nam bo obnovljena zgradba, če bo prazna in brez upravitelja, ki bi skrbel zanjo.
Dotaknimo se Plečnikovega stadiona, zaradi katerega ste bili zadnje čase na udaru. Predstavniki iniciative vam očitajo, da razumete le govorico kapitala in da s tem delate škodo spomeniku. Kako to komentirate?Dejstvo je, da moramo do neke mere upoštevati tudi želje investitorjev. Nič ne bomo imeli od tega, da bomo vztrajali pri vsaki malenkosti, če se bo investitor umaknil, ker potem bomo dobili propadajočo dediščino, ker nihče ne bo želel vlagati vanjo. Kar se tiče samega projekta ohranitve stadiona, ga ne poznam podrobno, je pa sedanji projekt veliko boljši od prvega, ki ga je zavod Pečečniku zavrnil, ker je šel mimo naših priporočil. Nekateri se jezijo, ker bo treba zamenjati neke Plečnikove elemente. Ampak moramo biti realni, če je opeka že propadla, jo je treba zamenjati, a s takšno opeko, ki bo ista ali pa čim bolj podobna originalni.
Bo po obnovi to še vedno Plečnikov stadion?To ne bo več Plečnikov objekt, ne bo pa tudi Pečečnikov. Dobili bomo moderen športni objekt z ohranjenimi ključnimi potezami Jožeta Plečnika. Glede na to, da Plečnik, ko je stadion gradil zaradi potreb telovadnega društva Orli, ni načrtoval, da bo ta objekt stalen, sem zadovoljna, da prenova ohranja funkcijo stadiona.
Veliko polemik je bilo tudi zaradi arheoloških ostankov pod tržnico. Ko je minister sprejel odlok o začasni zaščiti, se je govorilo, da je politika pritisnila na zavod. Kako je s tem?Mi smo predlagali začasno zaščito. To je dejstvo. Ministrstvo pa je nato po našem predlogu sprejelo ustrezen akt o začasni zaščiti.
Zakaj ste predlog dali ravno takrat?Ker je v tistem trenutku mestni občini padlo v vodo gradbeno dovoljenje in smo to časovno okno želeli izkoristiti, da bi dobili dodatne podatke. Po sedaj znanih podatkih ti ostanki ne potrebujejo državne zaščite. Če pa bi odkrili nova dejstva na podlagi dodatnih raziskav, lahko spremenimo mnenje.
Ali je javnost zaradi vseh teh razvpitih projektov, o katerih se ves čas govori, prikrajšana za kakšna druga pomembna vprašanja varovanja kulturne dediščine?Velik problem je statična ogroženost več stavb v mestnem središču, recimo na Starem in Mestnem trgu. Poleg tega bo treba prepričati gradbince, da se ne morejo ukvarjati samo z novogradnjami. V tujini se vsaj polovica gradbenega sektorja ukvarja z obnovo in vzdrževanjem že zgrajenih stavb, pri nas pa se – če karikiram – veselo vozijo naokrog s hruškami za beton in želijo delati le nova stanovanja.
