Tako rekoč že ustaljena praksa je postala, da upravnik, ki mu etažni lastniki odpovejo pogodbo o upravljanju večstanovanjske stavbe, zoper slednje sproži sodne postopke. To je v primeru bloka na Jakčevi ulici 5 storilo tudi podjetje Lora. Kot pravi prokurist Milenko Jerman, so bili podpisi etažnih lastnikov zbrani neustrezno, saj naj bi bili ti zavedeni, da se s podpisom strinjajo z zniževanjem stroškov in ne z odpovedjo pogodbe njegovemu podjetju. Sodišče je nato ugotovilo, da za odpoved res ni bilo zbranih dovolj podpisov, kot to določa stanovanjski zakon. Vendar pa se je v tem času v register ljubljanskega javnega stanovanjskega sklada že uspel vpisati nov upravnik, ki je z odredbo sodišča dosegel, da je Lora nanj prenesla sredstva rezervnega sklada.
Zanimivo pa je, da slednja sploh niso bila na računu podjetja Lora, ampak na računu Lora-Ljubljana, podjetja z enako lastniško strukturo, na katero so etažni lastniki 154 stanovanj več let nakazovali denar, ne da bi se zavedali, da gre za povsem ločeno podjetje. Jerman pojasnjuje, da ne gre za nikakršno goljufijo, saj da stanovanjski zakon to dovoljuje. »Zakon pravi, da upravnik lahko za opravljanje posameznih poslov, ki sodijo v okvir upravniških storitev, brez soglasja etažnih lastnikov pooblasti tretjo osebo, pri čemer za njeno ravnanje odgovarja sam. S tem ni nič narobe.« Na vprašanje, zakaj pravzaprav sploh ima dve podjetji, ki se ukvarjata z upravljanjem nepremičnin, pa nam je kratko odgovoril, da iz »poslovnih razlogov«.
Takšen način zbiranja denarja se je sicer zdel sporen etažnim lastnikom na Jakčevi, zato naj bi prijava zoper Loro sprva romala na tožilstvo, to pa je zadevo predalo stanovanjski inšpekciji. Slednja je postopek ustavila, saj da upravnik ni kršil zakona. »Šlo je za precej mejen primer, a smo presodili, da to vendarle ni bil prekršek. Zakon kot pogoj namreč postavlja vodenje omenjenih sredstev na posebnem računu, vendar ne omenja, da mora biti to račun konkretnega upravnika,« pravi inšpektor Dušan Oražem. »Etažni lastniki zgolj zaradi tega vsekakor niso bili oškodovani.«
Lahko pa bi bili. Zakon upravnikom denimo ne preprečuje, da bi imeli drugo podjetje, kamor bi se stekala sredstva rezervnega sklada vseh večstanovanjskih stavb, odprto na neznani lokaciji v davčni oazi. Prav tako bi upravnik v primeru, da bi denar »izpuhtel«, zgolj plačal globo stanovanjski inšpekciji, da bi sredstva izterjali, pa bi etažni lastniki morali vložiti tožbo.
»Če bi sprejeli širšo razlago obsega poslov, za katere upravnik lahko pooblasti tretjo osebo, bi to gotovo zmanjšalo zaščito etažnih lastnikov,« je prepričan Jožef Klavdij Novak iz odvetniške družbe Čeferin. »Stanovanjski zakon med drugim določa, da se etažni lastniki lahko v pogodbi o opravljanju upravniških storitev dogovorijo, da lahko upravnik sredstva rezervnega sklada dviguje le skupaj z enim od etažnih lastnikov. Vprašanje je, ali lahko takšen dogovor velja tudi za tretjo osebo, ki ni upravnik. Sam menim, da ne. Če namreč podjetje zbrana sredstva odtuji, za to odgovarja upravnik, vendar pa je ravno določba o (možnem) skupnem dvigovanju teh sredstev v zakonu zato, da možnost takšnih zlorab prepreči.«
Ali je takšno poslovanje legitimno, bo tako pokazala sodna praksa, dodaja pravnik, čeprav sam meni, da bi šlo v tovrstnih primerih lahko celo za elemente goljufije.