Ni jih malo, ki se ob pogledu na ljubljansko Festivalno dvorano spomnijo svojega valčka s starši in profesorji na maturantskem plesu ali slovesa od sošolcev na valeti, prav tako jih ni malo, ki se še danes radi spomnijo svojega ustvarjanja v učilnicah in na gledališkem odru Pionirca. V unikatni Plečnikovi stavbi so se kalila tudi izjemna imena na kulturnem področju. Saša Pavček še danes opisuje vznemirjenje pred prvo premiero, profesor Lev Kreft je imel tako dobre izkušnje v tem domu, da je kasneje vanj vpisal tudi obe hčeri, zdaj pa čaka, da pridejo na vrsto še vnuki. Zakonca Sotler pripovedujeta o Amorjevih puščicah, ki so letele na plesih v Festivalni dvorani, igralcu Alešu Valiču pa spomini bežijo k Lojzetu Kovačiču in takšnih mentorjev, ki so pomagali graditi osebnost in pogled na svet, želi tudi današnjim otrokom.
Spomin na njegovo prvo službo veže na Pionirski dom tudi pisatelja in pesnika Milana Deklevo. »Moja želja ni bila vzgajati glasbenih virtuozov, za to so skrbele glasbene šole, ampak razgibati otroško domišljijo in občutljivost, otrokom odpreti vrata v svet glasbe, jim pokazati, kako magična je umetnost zvoka,« je Dekleva zapisal ob letošnjem jubileju, njegov način dela pa v Pionirskem domu nadaljujejo tudi danes. Njihova vrata so odprta vsem in nikogar ne bodo odklonili, ne da bi mu pomagali razviti njegove skrite potenciale.
Antišola, ki sprejme vse
Kako so ga zavrnili v glasbeni šoli, saj je bil prestar, nato pa so ga toplo sprejeli v Pionirskem domu, danes pripoveduje tudi eden izmed glasbenih pedagogov Andrej Pekarovič. Svojo glasbeno pot je po domu za Bežigradom nadaljeval na glasbeni akademiji, na šolanje je šel tudi v tujino, nato pa ga je poklicna pot pripeljala znova nazaj v Pionirski dom. »Lahko bi rekli, da je to moja idealna služba, saj imam proste roke, svoj učni načrt, ki pa ga prilagajam vsakemu otroku,« pravi in dodaja, da se pri njih ne dogaja, da učenci postavijo inštrument v kot, ampak celo nasprotno: »Preprosto nočejo nehati igrati. Mnogi po vajah še kar visijo tukaj in skupaj igrajo dalje.« Uči vse tri kitare, bobne, petje, klavir, od letos še citre, konec leta pa učencev ne mori z izpiti, ampak pripravijo nastop, kjer občinstvu ponosno pokažejo novo znanje.
»Pionirski dom je vedno bil in vedno bo antišola!« zaradi drugačnega načina dela kot v klasični šoli pravi tudi dolgoletni vodja oddelka za kulturo Bojan Martinec. Neobremenjenost z učnim načrtom in individualen pristop do otroka sta tisti prednosti, na kateri so v Pionircu zelo ponosni. »Pri nas rišemo čez črto, sanjamo svoje sanje, igramo več kot note in se strinjamo s Picassojevo mislijo, da je v vsakem otroku umetnik,« dodaja direktorica Pionirskega doma Viktorija Potočnik, ki je prepričana, da jim je kljub vsem finančnim, političnim in prostorskim pritiskom v preteklosti uspelo znova postati osrednji ljubljanski zavod za kulturno vzgojo mladih.
Okoli 1000 otrok obiskuje več kot 50 programov, ki jih delijo na kulturno-umetniške – od kiparstva, kitare, rapa, gledaliških delavnic, rock akademije, do črkarije, lutkovne vzgoje, mladih raziskovalcev, fotografske delavnice, animiranega filma – in na jezikovno-kulturne, kot so latinščina, arabščina, japonščina, kitajščina, ruščina, letos pa tudi hrvaščina in makedonščina. Vsako pomlad priredijo tudi pet brezplačnih festivalov za osnovnošolce in srednješolce, v katerih zajamejo vse od plesa do znanosti.
Mir po burni preteklosti
Pionirski dom je vse od leta 1963, ko ga je ljubljanska občina namenila za obšolsko dejavnost otrok in mladine, prešel skozi različne faze, imel različne statuse ter pomen na področju kulturnega izobraževanja v prestolnici. Še zlasti težavna so bila za ta javni zavod devetdeseta leta, ko so začeli nenadoma vznikati številni mladinski zavodi, ponudba prostočasnih dejavnosti pa se je sunkovito povečala. Tik preden je dom prevzela Potočnikova, se je veliko govorilo tudi o popolni ukinitvi te institucije. »V času, ko smo ustvarjalne in umetniške vsebine izključili iz formalnega izobraževanja, misleč, da jih bomo nadoknadili z izbirnimi predmeti, smo si odrezali svojo postat,« pravi nekdanja ljubljanska županja, da je zato še toliko bolj pomembno, da se je Pionirski dom obdržal in da tako, kot je pomembno vzgajati vrhunskega športnika od malih nog ,je pomembno tudi, da je kultura vsajena v zibko naroda.
Danes ima Pionirc 27 zaposlenih in 44 zunanjih sodelavcev. Trenutno so v fazi, ko jim uspe samim na trgu pridobiti polovico sredstev, drugo polovico prispeva ustanoviteljica, medtem ko so se morali v preteklosti dokazati tudi tako, da so sami zagotovili 70 odstotkov sredstev. »Naša slabost je promocija, do pred kratkim smo bili še povsem brez trženja in odnosov z javnostmi,« priznava Potočnikova in upa na boljše rezultate v prihodnje.
Na pogoste očitke, da so namenjeni samo staršem, ki to finančno zmorejo, pa Potočnikova odgovarja, da res prevladujejo otroci staršev z visoko izobrazbo, vendar to ni nujno povezano z dobrim ekonomskim položajem. »Naša vrata so odprta vsem, v naše programe so vključeni tudi otroci iz Malči Beličeve,« še nadaljuje direktorica, ki pa ima tudi pooblastila sveta zavoda, da staršem, ki imajo težave, zniža vpisnino oziroma jim poiščejo sponzorje. Letos so tako rešili okoli osem odstotkov otrok, ko so starši sredi leta ostali brez službe in niso želeli otroka prikrajšati za udeležbo v kulturnih dejavnostih.
