Stoletje in četrt stare cevi pod Ljubljano

Stoletje in četrt kasneje je to isto črpališče še vedno osrednji vir vode za Ljubljančane, saj tam načrpajo 65 odstotkov porabljene vode. Le statistika se je z leti malce spremenila. Prvotni sistem 27 kilometrov cevi se je do danes razrasel na več kot 1100 kilometrov, na njega je povezanih več kot 300.000 prebivalcev Ljubljane ter okoliških občin in namesto iz štirih vodnjakov vodo v Klečah danes črpajo iz sedemnajstih. Parne črpalke so nadomestile električne. Stavba vodarne v Klečah, kjer so napeljane še vedno delujoče cevi iz leta 1889, ki so spojene s kot grozd debelimi neti, je spomeniško zaščitena.

PVC iz Jugoplastike se ni izkazal

Pa ne le v vodarni Kleče, cevi iz časov, ko je Avstro-Ogrski vladal cesar Franc Jožef, so še vedno pod staro Ljubljano, vsega skupaj jih je še 7600 metrov. Nazadnje so toliko stare cevi z novimi zamenjali lani na Gornjem trgu. Pomisleki, da so take cevi dotrajane in zato nekvalitetne, pa ne držijo vode. So celo veliko bolj kvalitetne od cevi iz PVC-materiala, ki so jih začeli vgrajevati v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pravi direktor sektorja vodovod na VO-KA Jože Tomec. Te so vgrajevali po vsej Evropi, Slovenija pa je bila temu materialu še toliko bolj naklonjena, ker smo imeli lastno industrijo, Jugoplastiko v Splitu, kjer so cevi izdelovali. "Prav PVC-material se kasneje je izkazal za neprimernega, saj poka, in ko poči - še posebno na cevi večjega premera - poči po dolžini in ob tem izteče več vode ter nastane tudi večja škoda," razlaga.

Ko je letos voda zalila Slomškovo, Pražakovo ter sosednje ulice v centru, kjer je nekaj ur stalo debelih pet centimetrov vode, je denimo počila širša cev iz PVC-materiala. Takih cevi je pod Ljubljano še za 16 odstotkov dolžine omrežja. "Tudi zato so prelomi cevi nekaj vsakdanjega. Skoraj vsak dan poči po ena cevi, lani je bilo denimo raznih pokov 277. Običajno poči manjša cev in ne povzroča večje škode. Ko gre za večjo cev, kakršna je pod Slomškovo, pa nastanejo težave. Kaj takega se bo najbrž še zgodilo," predvideva Tomec.

Večje poke morajo zaradi vode, ki v litrih na sekundo dere iz cevi, sanirati takoj, manjših pokov ali slabih stikov niti ne popravljajo. Sam poseg, vključno z izkopom, zaporo ceste, popravilom, zasutjem, utrjevanjem in asfaltiranjem, je namreč dražji, kot bi bil prihranek, če bi cev, ki na določenem mestu, denimo med stikom, malo pušča, popravili.

Lani so izgube vode, ki so odraz velikih in malih pokov, puščanj ter kraj, znašale dobrih 31 odstotkov. Tolikšna je bila torej razlika med načrpano in prodano vodo.

Izgube vode niso izključno negativne

"Tudi strah pred tem, da se voda nekontrolirano troši in bi je lahko zmanjkalo, je odveč," pravi Igor Ivančir, procesni inženir, ki v Klečah skrbi za krmiljenje, vodenje in obratovanje objektov. "V Ljubljani je podzemne vode trikrat več, kot je načrpajo, zato niti v sušnih obdobjih ni pomanjkanja. Tudi voda, ki odteče v pokih in prelomih, se vrne nazaj v podtalnico in jo ponovno načrpamo," razlaga Ivančir.

Medtem ko ljudje puščanje cevi razumejo izključno kot izgubo, pa Tomec pravi, da ni izključno tako. "V sedemdesetih letih so predvidevali, da bo poraba vode večja, kot je danes. Cevi so zato načrtovali v skladu s predvideno porabo in zato vgradili cevi večjega premera, kot jih danes dejansko potrebujemo. Ta razlika je lahko problem, saj se voda dalj časa zadržuje v ceveh. Puščanje pa predstavlja odjem vode in je pomoč, da voda ne zastaja v ceveh. Vsak porabnik želi, da je voda, ki jo pije, sveža in izgube prispevajo k temu," pravi Tomec. Kljub temu pa, dodaja, so strošek za podjetje, saj je treba vodo načrpati in elektriko za to plačati. "Smo največji porabnik električne energije v Ljubljani."

Lažna samoumevnost

Sistem vodne oskrbe Ljubljane še danes deluje enako kot pred stoletjem in četrt, odnos do vode pa se je medtem precej spremenil, med sprehodom do osrednjega ljubljanskega črpališča razlaga Ivančir. V preteklosti so bili Ljubljančani veseli, da jim ni treba več zajemati vode z vodnjakov, danes pa imamo vodo za nekaj popolnoma samoumevnega in za nameček pijemo še vodo iz steklenic. "Čeprav je voda z ljubljanskega vodovoda popolnoma brez kemikalij in celo izvira iz istega vodnega vira, kot denimo Zala," dodaja. Prav tako ni privrženec filtrov, ki jih ljudje nameščajo na pipe. Ljubljanska voda je dobra voda in filtri niso potrebni, kakovosti vode pa pogosto celo škodujejo, saj v marsikaterem gospodinjstvu niso primerno vzdrževani in se v njih kopičijo bakterije.

Danes nihče več ne pomisli, da vsak dan nekdo poskrbi za to, da vsakič, ko odpremo vodovodno pipo, iz nje zagotovo priteče voda. "Zbode me, ko slišim, da so gasilci ali zdravniki nekaj nepogrešljivega in brez njih ni življenja. Je že res, da so nepogrešljivi, a nikoli nihče ne pomisli na ljudi, ki zagotavljajo svežo, tekočo in neoporečno vodo vsak dan, ves dan. Že če bi bili samo pol ure brez vode, bi bila Ljubljana v paniki," pravi Ivančir.

Čeprav je sistem avtomatiziran in zato količino načrpane vode sproti prilagajajo porabam, pa presežke vode shranjujejo v vodohrane. To so pravzaprav ogromni bazeni, zgrajeni nekje na hribih v okolici Ljubljane. V vseh vodohranih je 20.000 kubičnih metrov vode, ki jo zadržujejo največ 48 ur - to je tista meja, do katere je voda še sveža in neoporečna. Če bi po najbolj črnem scenariju v nekem trenutku prišlo do izpada električne energije v Sloveniji in bi čez noč vodo v Klečah ter preostalih petih ljubljanskih vodarnah nehali črpati, bi Ljubljana v štirih urah ostala popolnoma brez vode. Če bi se kaj takega zgodilo zjutraj ali zvečer, ko je poraba vode največja, voda v vodohranih ne bi zadoščala niti za eno uro.