Niko je v znak nestrinjanja zmajal z glavo. "V starem delu mesta je kolo verjetno zakon, a na daljšo razdaljo je potnik na avtobusu gotovo hitrejši," ji je nasprotoval kot reden uporabnik mestnih zelencev.

Čeprav za prestolnico že kar nekaj let velja, da je jutranja pot z avtom v središče pravi preizkus za živce, se nam, navdušenim voznikom avtomobilov, prav nič ne vleče, vsekakor pa manj kot z avtobusom. Debata se je razvnela in ker smo ostali vsak na svojem bregu, smo naslednji dan zadevo preverili iz prve roke.

Dirka od WTC-ja do Dnevnika

Cilj naše hitrostne preizkušnje je bil ugotoviti, s katerim izmed treh omenjenih prevoznih sredstev v Ljubljani ob prometni konici najhitreje pridemo na delo. Začetek smo določili ob 7.30 pri Svetovnem trgovinskem centru (WTC) pri obvoznici. Pot je vsa tri vozila vodila po Dunajski cesti do križišča pred Bavarskim dvorom, kjer smo se ločili.

Niko je z avtobusom pot nadaljeval do Konzorcija, kjer je izstopil in pot nadaljeval peš čez Prešernov trg do Dnevnikove zgradbe. Tako kot jaz je tudi Kristina zapeljala na Masarykovo cesto in se nato po Resljevi spustila proti Ljubljanici.

Določili smo tudi pravila: avtomobil mora biti pred prihodom na cilj pravilno parkiran nekje na območju Poljan, vsi pa moramo dosledno upoštevati prometno signalizacijo.

Bitka med avtobusom in avtomobilom

Start! Sprva je najslabše kazalo Niku, saj sva bila s Kristino že na poti, ko se je on še drenjal v množici pred vrati avtobusa. V vzvratnem ogledalu sem videl, da je končno speljalo tudi njegovo vozilo, naša kolesarka pa je bila v bližini Mercatorjeve poslovne stavbe že krepko v vodstvu.

Kolona vozil se je nato nekoliko upočasnila, tako da sta avto in avtobus pri Stadionu peljala skoraj vštric. Skozi šipo sem lahko videl novinarskega kolega, ki se drži za drog in stiska med srednješolkami in dvema starejšima gospodoma. V avtomobilu takšne gneče ni.

Ko sem se bližal Astri, sem avtobus pustil krepko zadaj, ujel pa sem tudi že Kristino. Ta je seveda pri Severnih vratih, ko smo se štiri in več kolesniki zataknili pred semaforjem, spet nabrala prednost.

Približujem se Zmajskemu mostu. Pogled skozi levo okno razkriva, da na zbornem mestu ni še nobenega od udeležencev dirke. Nekaj minut do osme začnem pri poljanski gimnaziji iskati prosto parkirno mesto. Najdem ga v eni izmed naslednjih ulic, na srečo tik ob parkirnem avtomatu. Plačam, zaklenem avtomobil in jo mahnem proti časopisu.

Ko hodim po Kopitarjevi, Kristina, naslonjeno na svoje kolo, že maha s cilja. "Sem že spila eno desetminutno kavo," reče v smehu, nato pa skupaj pomahava še Niku, ki prihaja, tudi zanj nekoliko presenetljivo, kot zadnji.

Najceneje je najhitreje

Kolesar je absolutni zmagovalec časovne dirke, saj pot opravi v 16 minutah. Avtomobilist skupaj s parkiranjem porabi 26 minut, potnik na avtobusu pa še dve več. Zaostanek slednjega bi se verjetno še povečal, če bi moral med potjo prestopiti.

Pri vsem tem velja omeniti tudi stroške. Tudi v tej kategoriji je kolo brez konkurence, saj je edini strošek porabljena energija kolesarja. Avtobusna vožnja v službo in nazaj stane 1,6 evra, kar avtobus postavi na drugo mesto. Avtomobil je stroškovno največji zalogaj, saj v mestni vožnji porabimo veliko goriva in tudi parkirnina za osemurni delavnik znaša nekaj več kot sedem evrov. Pa še vsaki dve uri je treba zamenjati parkirni listek.

Počasen javni promet ne prepriča

Da se bo v jutranji prometni konici najbolje izkazalo kolo, smo lahko pričakovali, zanimivo pa je predvsem časovno zmagoslavje avtomobila nad javnim prevozom. Mestni avtobusi so v jutranji gneči kljub kratkim rumenim pasovom pred križišči popolnoma nemočni.

Če se želimo v mestu znebiti nepotrebne pločevine in povečati uporabo javnega prometa, bo treba tega pohitriti. Ampak ne na račun kolesarjev in pešcev, temveč na račun avtomobila, za kar do zdaj še ni bilo dovolj poguma.