V izbiri Orkestra iz Cadaquésa, za katerega, priznam, še nisem slišal, kar seveda ne more biti a priori slabo, je bilo morda čutiti kanček krizne obarvanosti zlatega abonmaja, ki ga očitno ni več mogoče polniti samo z orkestri iz prve svetovne parterne vrste. Prav zato je bil ob manj znani komorni orkester postavljen razvpit solist, kitarist Miloš Karadaglić. Toda prav njegov nastop me je najbolj razočaral, saj v Karadaglićevi izvedbi znanega Rodrigovega Aranjueškega koncerta nisem zasledil ne kakšne posebne virtuozne navdahnjenosti (kakšna izmed hitrejših pasaž se je tudi zamazala, zdelo se je, kot da so visoke strune nekoliko razglašene) in še manj poglobljene ali izrazito strastne interpretacije. Seveda se najbrž dobršen del glasbeniške odsotnosti skriva že v kombinaciji milozvočnega inštrumenta, ki mora biti ob sodelovanju orkestra ojačan, da se njegova krhka zvočnost ne izgublja, podobno negativen efekt pa ima tudi večja dvorana; a morda bi se lahko te težave zavedal Karadaglić sam in nam bi vsaj za konec postregel s solističnim kitarskim delom in ne kičasto priredbo, za katero sumim, da je nastala pod diktatom založniške hiše, ki najbrž diktira prevladujočo pozunanjenost.
Tudi Orkester iz Cadaquésa ni navdušil, je pa res, da od njega nismo pričakovali nič posebnega. Še najbolje se je izkazal v Granadosovi suiti Goyescas, v kateri je premogel nekaj orkestrske elegantnosti, še posebej godalne, dirigent Jaime Martín pa je narekoval izrazito spremenljivo agogiko, španske »parfume« in raznolike barve malega orkestra, čeprav je treba priznati, da skladba, sestavljena iz orkestriranih klavirskih miniatur, že v izhodišču nima simfoničnega zamaha in je zato izplen težko večji od zanimive informacije. Bolj je težave orkestra razkril Ravelov balet Moja mati goska, v katerem so bili dirigentovi poskusi barvnega niansiranja premalo izraziti, glasbeni tok pa so zmotile tudi precejšnje tehnične težave nekaterih solistov (oboa, piccolo, viola). Toda nastop tujega orkestra je vendarle izpostavil pomembno vzporednico z domačo stvarnostjo: gostujoči dirigent je skušal iz svojega povprečnega materiala izvabiti kar največ, medtem ko je bil domači orkester z boljšimi posamezniki na zadnjem koncertu prepuščen dirigentski odsotnosti. Prva »zgodba« ima perspektivo, druga je obsojena na propad.
Problem Penderecki
V svojem znamenitem tekstu o glasbi v osemdesetih letih nemška muzikologinja Helga de la Motte s precejšnjim sarkazmom piše o skladateljih, ki so se odpovedali svojim avantgardnim načelom v prid dobčkonosnim dirigentskim gostovanjem in prezentiranju lastnih, uporabnikom prijaznih skladb. Ne navaja imen, a ni nobenega dvoma, da meri na Krzysztofa Pendereckega, skladatelja, ki je ustvaril nekaj izjemnih modernističnih del, nato pa se je od konca sedemdesetih let zavezal nekakšnemu nenavadnemu retro slogu, ki deluje po recepcijskem principu: pričakovali smo grozno grdo sodobno glasbo in dobili nekaj bolj poslušljivega, čeprav še vedno nič vznemirljivega. Danes je glasba Pendereckega nanizanka nezanimivega, iztrošenega, nepoglobljenega, šabloniziranega, nerazvitega. Vse to je odražala uvodna Serenada, komaj kaj boljši je bil mučno razvlečeni Drugi koncert za violončelo. V njem je bilo nekaj obetavnih mest, a paradoksalno je šlo v vseh primerih za odseke, v katerih se je nekoliko zasvetila modernistična izraznost. To še posebej velja za začetek dela, ki je z enakomernim pulzom in glissandirajočim spuščanjem pričaral nekaj skrivnostne napetosti, nato pa smo potonili v nanizanki odsekov in ponavljanj začetne ideje, ki se je postopoma povsem razvodenela. O solistki, Maji Bogdanović, je težko zapisati kaj tehtnejšega: zvesto je služila Pendereckemu, za kaj več pa niti ni imela priložnosti.
Seveda je odločitev Pendereckega za slogovni mišmaš avtonomna, a da se hkrati uprizarja tudi kot dirigent, je drug problem. Že kot dirigent lastnih del se mi ne zdi najbolj zanesljiv, zakaj pa smo morali poslušati zgolj prebranega in mlahavo odmahanega Dvořáka, ne vem. Izvedba repertoarne stalnice, kot je Dvořákova Sedma simfonija, je smiselna zgolj, če preraste v interpretacijsko izjavo. S Pendereckim smo bili od tega svetlobna leta daleč: abonmajsko občinstvo je tako dobilo preigranega Dvořáka z nekaj ritardandi in veliko več zvočne zamazanosti, ritmične neusklajenosti kot posledica dirigentove ohlapnosti, oblikovne neizdelanosti, konceptualne nepremišljenosti. S takšnimi koncerti, v katerih so v prvem planu namišljeni zvezdniki, povsem odsotna pa je Glasba, si Filharmonija sama zabija žebelj v krsto.