Med ljubeznijo in politiko
V Žalostnih kurbah mojega življenja, Marquezovem zadnjem romanu (2004), se pripovedovalec predstavi kot starec z neko »nenavadno« željo za svoj 90. rojstni dan: da bi si podaril »noč strastne ljubezni z deviškim dekletom«. V bordelu s »podivjanim srcem« stopi v sobo in zagleda spečo deklico, »golo in zapuščeno v ogromni najeti postelji«, leže k njej in jo ped za pedjo pretipa, kar prebudi njegovo »utrujeno upokojeno zverino«, ne pa deklice, in nazadnje ob njej zaspi. To se je še nekajkrat ponovilo, a se ni »nikoli nič zgodilo«, zato pa se je, kot se rado zgodi v literaturi, prav iz tega nerealiziranega spolnega razmerja porodila ljubezen. In tako Marquezov starčevski pripovedovalec, ki zaradi kurb ni imel časa za poroko in se nikoli ni zaljubil, pri svojih 90 letih odkrije »čudež prve zaljubljenosti«, in to ob spečem dekletu, kot da bi ta ljubezen bila njen, ne pa njegov sen. Vse bolj obsesiven sen, kolikor bolj je postajal resničen: pripovedovalcu se zdi, da postaja nekdo drug, vsekakor pa doživi ponovno vstajenje kot kolumnist, ki začne pisati ljubezenska pisma, s katerimi si pridobi neverjetno popularnost. A naj je »čudež prve zaljubljenosti« pri devetdesetih letih še tako spretno in zabavno opisan kot junakov življenjski in moralni preporod, vseeno ostane dejstvo, da je Marquezov upokojeni telegrafist (kar je bil tudi poklic njegovega očeta) in še vedno aktiven časopisni kolumnist (kar je bil tudi sam Marquez) dosegel tako visoko starost med drugim prav zato, ker do 90. leta ni poznal druge ljubezni kot kupljive in je, tako kot Don Juan, zahajal k ženskam zaradi seznama.
Toda Don Juan, vsaj ne Molièrov, ni iskal žensk v bordelu, kot je to počel Marquezov junak in kjer je tudi sam Marquez nekoč preživel nekaj let. In to prav v času, ko je že opustil študij prava in v Bogoti pisal kolumne za časopis El Heraldo. Kot študent se je zaročil s 13-letno Mercedes, s katero se je čez 14 let poročil, predvsem pa ni toliko študiral prava, kot je prebiral literaturo, zlasti Kafko in njegovo novelo Preobrazba, o kateri je zapisal: »Če bi vedel, da je mogoče tako pisati, bi že zdavnaj začel pisati.« Včasih je še dodal, da so vsaj tako, če ne še bolj kot Kafka nanj vplivale pripovedi njegovega deda in fantazijske zgodbe njegove babice, ki jih je poslušal v rojstni vasi Aracataca blizu kolumbijske karibske obale, kjer je preživel svoje otroštvo. Leta 1948 se je udeležil študentskih demonstracij zaradi atentata na Jorgeja Gaitana, liberalnega člana kongresa, ki je zahteval preiskavo pokola na plantaži banan pred 20 leti; umor Gaitana je sprožil velike nemire po vsej Kolumbiji, v spopadih gverile z vojsko so bila požgana cela mesta, pobitih je bilo 150.000 ljudi, nad milijon kmetov pa je emigriralo v Venezuelo. To nasilno obdobje (1948–1953), ki ga Kolumbijci imenujejo La violencia, se je znašlo tudi v enem od poglavij Marquezovega najznamenitejšega romana Sto let samote (1967).
Novinarstvo kot večna strast
Leta 1981, ko je Marquez prejel medaljo francoske Legije časti, so ga doma, v Kolumbiji, obtožili, da financira levičarsko gverilsko skupino M-19; Marquez je emigriral v Mehiko in zaprosil za politični azil, ko pa je naslednje leto dobil Nobelovo nagrado za literaturo, ga je sam kolumbijski predsednik Betancur prišel v Stockholm prosit, naj se vrne v Kolumbijo. Betancur mu je potem celo ponujal ministrske položaje in ambasadorska mesta, Marquez pa je vse zavrnil. »Rad je blizu oblasti, sam pa je noče imeti,« je ugotovil Betancur in s to njegovo ugotovitvijo so se strinjali tudi Marquezovi prijatelji, ki dobro vedo, kako rad se je pisatelj družil s Castrom in Clintonom.
Marquezov opus obsega deset romanov, štiri zbirke kratkih zgodb in obsežen korpus levičarskega političnega žurnalizma: od poročil iz vojne v Angoli in reportaž iz povojnega Vietnama do razkrivanja tajnih vidikov južnoameriške revolucionarne zgodovine, pri čemer mu je pomagalo njegovo prijateljstvo s Fidelom Castrom in številnimi voditelji gverilskih skupin; v Poročilu o ugrabitvi (1996) je obdelal kolumbijsko trgovino z mamili, kar ni minilo brez narkokartelskih groženj. »Njegovi politični pogledi,« pravi Marquezov prijatelj Enrique Santos Calderon, »so mešanica mladostnega marksizma, tradicionalnega južnoameriškega protiimperializma in zahodnoevropskega socializma.«
Novinarstvo, s katerim je Marquez začel svojo kariero, je vse življenje ostalo njegova strast pa tudi vir ali podlaga njegovih literarnih zgodb, kot je zapisal v uvodu romana Ljubezen in drugi demoni (1994). Novinarja in pisatelja je zelo zanimal tudi film: v 50. letih je v Rimu nekaj časa študiral na šoli eksperimentalnega filma, ko pa je v 60. letih živel v Mehiki, je napisal nekaj filmskih scenarijev. Na začetku 80. let je pomagal ustanoviti filmsko šolo v Havani. »Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje,« je Marquez zapisal kot moto svojega avtobiografskega dela Živim, da pripovedujem (2002), kjer popisuje romantično ljubezensko zgodbo staršev ter svoje otroštvo najstarejšega od njunih enajstih otrok, potem odkrivanje boemskega življenja v kolumbijski prestolnici, čeri in pasti novinarstva ter iniciacijo v svet literature.
