Mirko Rajas, ki je prevzel tako režijske vajeti kot pisanje besedila za predstavo Morrison in štirje letni časi, je Ljubljano obiskal v okviru mednarodnega projekta Lutkovna nomadska akademija III. Znotraj delovnega procesa, ki je trajal dobra dva meseca, sta mu na pomoč priskočila še scenograf in kostumograf Kalju - Karl Kivi ter avtor glasbe Ekke Västrik, medtem ko sta vlogo animatorjev prevzela Maruša Majer in Jose.
Letni časi kot ljudje
V jedro zgodbe je postavljen deček Morrison, ki se v sanjskem svetu odpravi v čarobni gozd knjig, kjer letni časi prevzamejo človeško podobo. V igrivi interakciji z njimi se fantič sprehodi skozi različne zgodbe, sreča se s tako pozitivnimi kot negativnimi čustvi ter pridobi pomembno lekcijo o prijateljstvu. »Naša glavna ideja je bila, da bi pri otrocih vzbudili določena čustva ter pri njih spodbudili razmišljanje in odpiranje posameznih vprašanj,« o temeljnih ciljih projekta spregovori režiser.
Rajas priznava, da je ekipa v Slovenijo prišla zgolj z grobo idejo, da osrednji junak sreča štiri letne čase in ob tem doživi vse polno raznih pripetljajev, a sama zgodba je bila tedaj še v povojih. Ta se je tako začela razvijati šele na vajah, skozi timsko delo, kjer sta nemalo besede imela tudi igralca. »Preko takšnega improvizacijskega načina, ki zame sicer ni nič novega, lahko precej hitreje prideš do karakterja lutke,« je prepričan Jose. Maruša Majer pojasni, da sta s soigralcem najprej spoznavala vsako lutko posebej in ugotavljala, kaj sploh zmore, nato pa sta poskrbela, da so se med seboj srečale. »Glede na posebnosti in karakteristike letnih časov kot oseb smo si nato predstavljali, kakšni odnosi bi se lahko med njimi vzpostavili, česa bi bili sposobni in kakšni dialogi bodo potekali med njimi in osrednjim likom.«
Rajas namigne, da je bil poosebitveni moment letnih časov del že začetnega scenarija, zato da se je lahko med njimi in glavnim junakom vzpostavila določena korelacija, pa tudi zabavno se mu je zdelo vprašanje, kakšna sploh je vizualna podoba letnih časov v človeški obliki. »Postavili smo se v mišljenje nekje na poti med otroštvom in odraslostjo ter izrazili svoje bazične občutke in poglede, ki smo jih dobili ob misli na letne čase. Želeli smo ujeti ta moment in ga postaviti v predstavo,« o načinu dela pove Kalju - Karl Kivi.
Akcija na namizni igri
Razen samih namiznih lutk, ki jih igralca vodita od zadaj, in nekaj skic, so se tudi scenografske rešitve v veliki meri porajale skozi proces »brain storminga«. Čeprav je bila, kot pojasni Kalju, že prva ideja sceno postaviti kot nekakšno namizno igro, saj so, glede na to, da so imeli na voljo le dva igralca, že v Estoniji izdelali majhne, a zelo gibljive lutke, ki omogočajo veliko akcije in precizno animacijo. V velikem prostoru bi se miniaturne figure, še posebej pa njihovi gibi, seveda porazgubile. »Predstava je zelo koncentrirana na aktivnost lutke, zaradi česar so liki videti zelo živahni. Medtem pa jeziku nismo dali posebej velikega pomena. Sprva smo nameravali celo pustiti lutkam, da spregovorijo svoj 'jezik', a ko je predstava rasla, smo dojeli, da potrebuje tekst, saj bi jo otroci sicer najbrž težko razumeli,« se o sorazmerju posameznih elementov razgovori režiser.
Ker se zgodba dogaja v gozdu, so prvotno nameravali uporabiti naravne materiale, a so se ob misli na številne ponovitve predstave morali zadovoljiti z umetnimi rožami, listjem in drugimi okraski. Gozd, v katerega zaide Morrison, pa tvorijo tudi knjige, saj po mnenju Kaljuja zgodba skozi te postane živa. »Ko prebirate pravljice v knjigah, te oživijo v vaši domišljiji. Tako smo tudi mi ustvarili majhen magičen knjižni svet.«
Avtor glasbe, Ekke Västrik, razgrne, da je tudi snovanje zvočne kulise vodilo dejstvo, da se zgodba spleta v naravi. »Za ustvarjanje zvoka in glasbe zato uporabljam inštrumente in predmete iz narave, različnost letnih časov pa bodo pričarali tudi posnetki zvokov iz narave.« Västrik, ki je v Ljubljano pripotoval šele pred dobrim tednom, je ob komponiranju pogrešal živi stik s predstavo, saj je zaradi prostorske oddaljenosti note moral spisati ob ogledu videomateriala. Morda je prav zato v zvočni podlagi čutiti »eksotični« pridih Estonije. Mirko Rajas ob vsem tem pristavi še, da so želeli vse dele predstave, glasbeni, vizualni in vsebinski, postaviti kot enakovredne. »Vsak del podpira drugega.«
Ne otročje, ampak odprto razmišljanje
Ustvarjalci in nastopajoča so si enotni, da med Slovenijo in Estonijo ni pretiranih kulturnih razlik, pa tudi lutkarska tradicija obeh dežel ni preveč narazen, zaradi česar tovrstni elementi niso nastavljali posebnih preprek pri delu. »Morda smo v našem gledališču vajeni le več uporabljati improvizacijo,« malce ugiba scenograf. In čeprav so s predstavo Morrison in štirje letni časi že dosegli finalno različico, bodo ob samih uprizoritvah še vedno puščali prostor za improvizacijo.
Je pa bilo postavljanje te predstave za trio iz Estonije poseben izziv, ker so prvič delali za otroško publiko. Tudi s takšnimi lutkami, pri katerih je zelo pomembna prstna koordinacija animatorjev, se doslej še niso srečali, čeprav so se nanje učili igrati. Zato so bile tudi začetne vaje namenjene zgolj vodenju malih lutk. Fantje, ki so šele na začetku svojih ustvarjalnih poti, se pač radi vselej postavljajo pred nove izzive, saj menijo, da sicer ne bodo ustvarjalno zrasli.
Zatrjujejo, da ob snovanju predstave niso kaj dosti razmišljali, kako bodo otroci reagirali nanjo, a jih sedaj tik pred premiero vseeno grize radovednost, kakšen bo odziv malih gledalcev. »Ko delaš za otroke, ne smeš razmišljati otročje, ampak zelo odprto,« je v tem kratkem času že spoznal Kalju - Karl Kivi. Mirko Rajas primakne: »Treba je bilo aktivirati več fantazije, kot jo uporabljamo odrasli. Nismo smeli razmišljati tako racionalno, temveč smo izhajali bolj iz čustev.« Skladateljski del ekipe upa, da bo predstava izzvala kakršna koli čustva pri otrocih, četudi bo to morda strah. Vsi sogovorniki pa se strinjajo, da je uprizoritev primerna tudi za odraslo občinstvo. »Mislim, da se bodo skozi predstavo odrasli spomnili, kako so razmišljali, ko so bili otroci,« še sklene zadolženi za vizualni del.
