Formalno bi roman uvrstili med literarizirane biografije. Po pripovednem postopku spominja na Jančarjevega To noč sem jo videl (2010), ki se je opiral na usodo zakoncev Hribar in si za geslo izbral Andersenovo izjavo o »naših izmišljenih zgodbah, narejenih iz resničnosti«. Tudi Kraljev roman je »izmišljena zgodba« o »resničnem življenju« nedavno reaktualizirane pisateljice Milene Mohorič. Rehabilitacija njene literarne zapuščine se je začela leta 2010, ko so pri Študentski založbi izdali zbirko kratkih zgodb z naslovom Zgodbe iz tridesetih. Pred tem je preprosto ni bilo, vsaj ne za širšo javnost. Zgodbe Milene Mohorič, ki so si za protagonistko izbirale večinoma močne, neodvisne ženske like iz meščanskega sloja, niso ustrezale povojnemu literarnemu toku in povzdigovanju preprostega delavskega in kmečkega moškega. Po letu 1948 je tako rekoč čez noč postala problematična tudi njena predanost sovjetski viziji komunizma. Obtožena je bila, da je informbirojevka, to pa je v veliki meri zapečatilo njeno človeško in ustvarjalno usodo. Preostanek življenja je večinoma preživela v psihiatrični bolnišnici.
V nasprotju z Jančarjevo Veroniko pisateljičin romaneskni alter ego iz Če delaš omleto, Helena Murkovič, ni želel »samo živeti«, temveč delovati, spreminjati, vplivati, predrugačiti. V romanu ni prikazan kot eterični duh, ki se breztelesno razrašča skozi besede drugih; je politično ozaveščena ženska, aktivna figura, ki o problemih razmišlja tako, da jih skuša rešiti. Kar seveda ni preprosto, saj je roman popis permanentnega bojnega stanja. Osebna zgodba protagonistke je namreč priložnost za obširnejši razgled po pokrajini nemirne prve polovice 20. stoletja. Mladina se upira starejši generaciji, ekspresionisti bijejo boj s privrženci nove struje, s socialnimi realisti, politična slika pa se dodatno zaostri zaradi ideološke polarizacije centrov moči ne le med državami, temveč tudi znotraj njih. Posredno se skozi pripoved zato izrisuje tudi vprašanje politične odgovornosti, ki ni vedno odvisna (zgolj) od posameznika. Helena Murkovič se za sovjetsko različico komunizma odloči, ker se prepriča, da je to najboljša izbira za dobro in srečno življenje, pri tem pa si namenoma zatiska oči pred vsem, kar ogroža njeno predstavo popolnosti. V svojih prepričanjih vztraja tudi takrat, ko bi to vztrajanje lahko imelo usodne posledice za politično ureditev povojne Jugoslavije. Čeprav je njena dosledna drža do neke mere vredna občudovanja, je njena zaslepljenost grozljivo tragična. Morda je bil njen vstop v komunistično partijo res bolj splet okoliščin kot politike: kot opozarja Kralj, je bila v času italijanske zasedbe Ljubljane to domoljubna in ne toliko politična odločitev. A ko se Helena za nekaj odloči, se za to odloči povsem in brezpogojno.
K občutku zgodovinske panorame veliko prispeva tudi namerno arhaizirani jezik pripovedi, s katerim avtor dodatno poudari satirična mesta v romanu. Slednja pridejo najmočneje do izraza v opisih vsakdanjika iz Sovjetske zveze tridesetih let. Saj ni treba veliko: pozabljena torbica na izpraznjenem sedežu, naključna okvara tkalnega stroja za lepšo prihodnost, vseprisotni kamioni s kruhom, kruha pa nikjer. Po drugi strani pa uporaba sedanjika pretekle dogodke sopostavlja s sedanjimi. Roman se začne z razlastninjenjem osiromašene družine, in ko žandarji kralja Aleksandra I. praznijo hišo, dolžnik takole komentira dogajanje: »Nisem zapravljal, nisem zapil, nisem na kartah zašpilal, nisem kurbam dajal. Domačijo so požrli davki in kriza in tri slabe letine in bolezen goveje živine; in potem še kazenske obresti, ki me je z njimi banka udarila.« Kljub drugačni argumentaciji zveni situacija prav neprijetno znano.
Helena Murkovič je otrok svoje dobe, vendar ni enoznačen lik. Njena zgodovinska determiniranost se prepleta z individualnimi značajskimi potezami. Pripovedovalec njenih dejanj ne vrednoti, in čeprav jo preostali liki pogosto označujejo za »naivno«, se zdi, da njena prepričanja izvirajo iz posebne, verovanjsko pogojene odločnosti. »Delavski razred je treba ljubit,« si dopoveduje Helena, in kasneje doda: »Partijo je treba ljubit ne glede na razum!« Moč imperativa se še prekmalu izkaže za destruktivno. Elipsa iz naslova je del pregovora, ki ga sovjetska partijska funkcionarka Heleni razloži takole: »Če delaš omleto, moraš jajce razbit. Ali pa še en pregovor: Če sekamo gozd, padajo trske. Zdaj ti bom povedala še tretjega: Če moraš glavo odsekat, ni treba pazit na frizuro. Razumeš? Naj se ti jajce ne smili, razbij ga, to je zgodovinska nujnost. Naj te ne motijo trske, ki frčijo po zraku, kljub temu posekaj gozd, to je zgodovinska nujnost. In če je treba nekomu glavo odsekat, se ne sekiraj, kaj bo z njegovo frizuro. Kadar imamo takšne velike zgodovinske cilje, nas postranska škoda ne sme brigat.«
