Mirovni inštitut je izdal dvojezično, slovensko-angleško znanstveno monografijo Feminizem in islam avtorice Ane Frank, doktorice znanosti, ki se posveča predvsem ženskim študijam ter raziskovanju islama in Turčije. Kot je ob predstavitvi knjige dejala poznavalka Bližnjega vzhoda Barbara Skubic, je delo izjemnega pomena tudi zato, ker smo v Sloveniji brez oddelka za bližnjevzhodne študije oziroma jezike, kar pomeni, da so redki in toliko bolj dragoceni tudi avtorji, ki se lahko pogovarjajo brez prevajalcev in berejo originalne vire.
Kot drugo temeljno odliko dela pa je Skubic izpostavila prikaz turških žensk kot državljank v vsej njihovi raznolikosti. »V našem prostoru se vse prepogosto zgodi, da je islamski svet, ki vključuje vse od Maroka do Bangladeša, en sam blok, kjer vsi mislijo enako, če sploh kaj mislijo. Knjiga je pomemben prispevek k spoznanju, da to ni res.«
Feministke z nedemokratičnimi pogledi
K analizi pluralizma ženskih glasov v sodobni Turčiji je Ano Frank spodbudilo srečanje s kemalističnim feminizmom, ki izhaja iz sekularističnega projekta sodobne turške republike. Na istanbulski univerzi, kjer je študirala, je namreč ta »feministična« struja izvajala represijo nad islamskimi študentkami, ki so se morale za predavanja znebiti hidžaba, sicer so jih profesorji šikanirali.
Frank se je srečala celo s feministkami, ki so kot alternativo islamistični oblasti aktivno podpirale vojaški udar, kar jo je prepričalo, da lahko imajo feministke tudi nedemokratične poglede. »Videla sem v praksi, kaj pomeni fobija pred pokritostjo žensk, ki je nekakšen simbol nazadnjaštva in neizobraženosti žensk. Kar je paradoks, ker, če se nekdo zavzema za izobraževanje žensk in jim hkrati zato, ker so pokrite, ne dovoli na univerzo, v tem feminizmu ni nič feminističnega ali demokratičnega.«
Feminizem v Turčiji ima zgodovino
Poleg kemalističnega feminizma knjiga spregovori še o drugih feminističnih strujah, ki so se oblikovale v Turčiji vse od časa Otomanskega imperija. Med drugim obravnava islamske feministke, ki utegnejo zahodnjaka presenetiti, saj se mu zdita islam in feminizem nezdružljiva. Ana Frank pravi, da se je feminizem v Turčiji začel že z »otomanskimi feministkami« oziroma ženskim gibanjem, ki se je vzpostavilo proti koncu imperija, po letu 1850 in se zavzemalo za interpretacijo islama, ki ne bi bila patriarhalna. V tem je gibanje povzemalo feministične ideje, skladne s tistimi, ki so se istočasno oblikovale na Zahodu. Podobno so si prizadevale za potrditev ženske vloge v družini ter za pravico do izobrazbe in dela.
Vseeno pa pri tem pride do odmika od zahodnega feminizma: bolj kot enakost med spoloma islamske feministke poudarjajo komplementarnost, zaradi katere se same ne počutijo prikrajšane, kakor skuša to pogosto prikazati zahod, ki vztraja na tem, da so ženske, ki si ne prizadevajo za popolno enakost, brez lastnega glasu. Ideologija kemalizma je kasneje razvila drugo vrsto feminizma, ki je v resnici le prevzel argumente zahodnega orientalizma in ženski zapovedal odkritost, delo v javni sferi in izbiro poklica, tradicionalno verno žensko pa s tem naredil za drugorazredno državljanko.
Islamske ženske ne želijo biti le ruta
Obe poznavalki dvomita, da se islam na Bližnjem vzhodu nujno krepi, kot nas pogosto prepričujejo množični mediji, saj je vera na Bližnjem vzhodu vseskozi zelo pomembna. Večjo prisotnost pokritih žensk v javnosti je po njunem mogoče pojasniti tudi z njihovo večjo vidnostjo in torej uspešno emancipacijo islamske ženske.
Pokrivanje v Turčiji ostaja aktualna družbena tema, vendar sodobne islamske feministke in intelektualke, ki niso nujno verne, opozarjajo, da ruta ne more biti bistveno določilo turške ženske. »Zahod je obseden s tem, koliko žensk je pokritih in koliko ne. Koran pridiga poštenje in dobroto, en sam verz je o ruti, mi pa vedno samo o ruti,« ugotavlja Barbara Skubic. Gre za verski predpis, medtem ko vztrajajo na tem, da njihovo identiteto gradi še marsikaj drugega, sklene v knjigi Ana Frank.
