Izkušnjo postavitve svojega dela v tujih gledališčih in jezikih ima že kar nekaj sodobnih slovenskih dramskih avtorjev. Med njimi so Vinko Möderndorfer, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Matjaž Zupančič, Saša Pavček, Draga Potočnjak in Simona Semenič, nekakšen prvak po številu tovrstnih uprizoritev pa je zagotovo vsestranski literat in popotnik Evald Flisar, ki je v gledališčih po svetu ugledal kar dvanajsterico od 15 dram iz svojega opusa, nekatere večkrat in v različnih jezikih. Kot pravi, je pot od prevoda, ki ga v angleščino opravi sam, do uprizoritve včasih dolga, včasih kratka. »Zadnje čase se dogaja, da je katera od mojih novejših dram prej uprizorjena v tujini kot pri nas. Pravzaprav se zadnje čase za nove tekste raje dogovarjam s tujimi gledališči; domača, z nekaj izjemami, novo slovensko dramatiko praktično ignorirajo.«
Od skednja do velemest
Flisar letos pod filmičnim geslom Od vaškega skednja do odrov svetovnih velemest obeležuje 45 let, ki so pretekla, odkar je za gledališče, radio in televizijo prvič zavihtel pero. Vpogled v aktualno produkcijo njegovih dram na mednarodnih odrih ponuja tudi letošnji 43. Teden slovenske drame, ki ga pripravlja Prešernovo gledališče Kranj. V sredo in četrtek sta tam gostovali gledališči WanHua Theatre iz Taipeja ter Gessyoku Kagekidan (dobesedno Gledališče luninega mrka) iz Tokia s Flisarjevima igrama Enajsti planet in Tristan in Izolda: Igra o ljubezni in smrti ter poželi kar nekaj simpatij. Danes bo mogoče videti še tragikomedijo Kaj pa Leonardo?, prejemnico Grumove nagrade leta 1993, sicer eno od najpogosteje prevajanih in uprizarjanih Flisarjevih del. Odigral jo bo ansambel Beloruskega narodnega gledališča Jakub Kolas iz Vitebska.
Razprostranjenost Flisarjevega opusa je očitna: njegove drame so prevedene v angleščino in nemščino (v obeh jezikih je izdal tudi svoja zajetna zbrana dramska dela), a tudi v italijanščino, srbščino, hrvaščino, arabščino, japonščino, kitajščino, indonezijščino in bengalščino. Po ena ali dve igri sta dostopni še v grščini, ruščini, beloruščini, slovaščini, islandščini in bolgarščini. »Drame so vezane na razpoznavno kulturno okolje, na zavedne in nezavedne reference, ki gledalcem omogočajo, da z besedilom vzpostavijo stik, da ga razumejo, da lahko seže do njih, se jih dotakne, jih angažira. Pri tem je v veliko pomoč, če je tema univerzalna,« je prepričan Flisar, ki dodaja, da se kljub temu nesporazumom ni mogoče izogniti.
Splezati čez kulturne prepreke
Po njegovih izkušnjah se najmanj nesporazumov z razumevanjem drame in njeno odrsko interpretacijo zgodi v angleškem, nemško govorečem in slovanskem prostoru, kjer so večja odstopanja od izvirnika redkejša in pogosto zgolj rezultat režiserjeve samovolje ali njegove ustvarjalne svobode. Pri Arabcih določene spremembe, omilitve ali poenostavitve zahteva muslimanska morala. »To razumem, nisem pa s tem najbolj zadovoljen,« pravi Flisar. Nekatere njegove drame, recimo Nora Nora, tudi v bolj sproščenih okoljih, kot je recimo hindujska Indija, niso uprizorljive, ker bi občinstvo zaradi izrazito seksualnih podtonov igralce linčalo.
»Največji kulturni trki pridejo do izraza pri Japoncih, saj se njihova kultura in dramska tradicija tako zelo razlikujeta od evropske, da njihove uprizoritve mojih dram rad gledam že zato, da vidim, kaj vse so naredili po svoje. Zavedam se teh kulturnih razlik in jih spoštujem, zraven pa se čudim, da moje drame vendarle zmorejo splezati čez te prepreke in postati zanimive tudi za gledalce na drugem koncu sveta,« ne skriva zadovoljstva Flisar.
Pot na tuje odre ni samo ena, poti je več in smiselno jih je uporabiti čim več hkrati, nadaljuje Flisar. Za eno od njih je leta 1999 začelo skrbeti Prešernovo gledališče Kranj, ko so se v okviru Tedna slovenske drame odločili za prevajanje dram Grumovih nagrajencev v angleščino in za širitev na mednarodni program z delavnicami in okroglimi mizami, ki so izpostavljale promocijo slovenske dramatike v tujini.
Osebna poznanstva niso dovolj
Promocija slovenske sodobne dramatike se je sprva dogajala predvsem na ravni osebnih kontaktov s tujimi gledališčniki, dramaturgi, selektorji in v tesni povezavi z našimi dramatiki, zdaj pa se v Prešernovem gledališču Kranj promocije lotevajo bolj načrtno z iskanjem zainteresirane javnosti v tujini, pojasnjujeta tamkajšnja vodja umetniškega oddelka in dramaturginja Marinka Poštrak ter direktorica Mirjam Drnovšček. Dodajata, da bi za pravi »prodor« v tujino festival potreboval rednega sodelavca, ki bi vzpostavljal in gojil prepotrebne stike s podobnimi festivali.
Leta 2002 je na Tednu slovenske drame prvič gostovala predstava po slovenskem besedilu, ki je nastala zunaj nekdanjega jugoslovanskega prostora in na katero je opozoril avtor sam. To je bila prejemnica Grumove nagrade leta 1999, drama VladimirMatjaža Zupančiča v izvedbi Theatre d'Esch iz Luksemburga, ki je potem doživela še dve poljski postavitvi in eno v Bolgariji. Na tujih odrskih deskah je bilo mogoče videti tudi Zupančičeve drame Hodnik (na Hrvaškem in v Veliki Britaniji), Igro s pari (v Srbiji in na Slovaškem), Goli pianist (v Franciji in BiH) ter Razred (v Srbiji, Rusiji in Avstriji). Omenjeno igro čez dober teden čaka še švicarska premiera v ženevskem gledališču Theatre Alchimic. Zakaj je tako zanimiva? »Vladimir se je očitno zapisal na nekem robu, ki zbuja različne interpretacije. Ki presenečajo tudi mene. To ni politična igra, nobenega takega namena nisem imel. Ob luksemburški postavitvi je francoski komunistični časopis L'humanite recimo napisal, da gre v tekstu za kritiko stalinizma. Poljaki so ob postavitvi v gledališču Teatr polski v Bydgoszczu v njem videli sliko nasilja, značilno za patriarhalno, konservativno, 'desničarsko' družbeno matrico,« je povedal Zupančič.
Gostovanja postala stalna praksa
Že leta 2003 je nato na Tednu slovenske drame gostovala uprizoritev M' te Ubu! Grumovega nagrajenca iz preteklega leta Zorana Hočevarja v izvedbi gledališke skupine iz Čila. Režiser Marco Monsalve je dobil prevod besedila v novogoriškem gledališču, kjer je sodeloval kot asistent. Gostovanja gledališč iz tujine so nato postala stalna praksa festivala. Pri promociji slovenskih besedil so v zadnjih letih navezali stike s prevajalci in gledališkimi ustvarjalci, pri promociji pomaga tudi slovenski center Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI).
Lanske festivalske edicije so se udeležili tudi predstavniki nacionalnih festivalov iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Bolgarije in Italije. »Načrtujemo ustanovitev asociacije festivalov nacionalne dramatike, ki bo odprtega tipa in za katero upamo, da se bo razširila tudi na preostale države s podobnimi festivali. Letos sta se festivala udeležili dve predstavnici festivalov iz Portorika in Ekvadorja, ki bosta s sabo odnesli prevode slovenskih dram,« sta povedali Poštrakova in Drnovščkova.
Za promocijo slovenske sodobne dramatike so bistveni prevodi Grumovih nagrajencev v angleščino. Rezultati so se že pokazali in na TSD so med drugim povabili Gledališko akademijo Ljuben Grojs iz Sofije: predlani z uprizoritvijo Zupančičevega Vladimirja in letos z uprizoritvijo igre 5fantkov.si dramaturginje in producentke Simone Semenič, Grumove nagrajenke izpred treh let. V Kranju je z uprizoritvijo te igre letos gostovalo še švedsko mladinsko gledališče Backa Teater iz Göteborga.
Ne odloča le splet naključij
Pot do uprizoritve na tujih odrih je pogosto splet naključij, nam je povedala Semeničeva, katere dela so postavili tudi na odre v Srbiji, na Slovaškem, v Avstriji, Bolgariji in ZDA, po svetu pa se je z bralnimi uprizoritvami predstavljala tudi sama. »Nekdo je nekomu drugemu omenil moj tekst, ta nekdo drugi ga je na mojo veliko srečo celo prebral in potem so reči počasi stekle.« Sama sicer še ni slišala, da bi se govorilo o mednarodni promociji in distribuciji slovenske dramatike. Ta se po njenih izkušnjah na svetovni zemljevid vpisuje kot vzhodnoevropska dramatika, kot neka eksotika; to oznako je po njenem skorajda nemogoče preseči. Flisar pa pravi, da slovenske dramatike kot prepoznavne kategorije na evropskem, kaj šele svetovnem zemljevidu ni.
Prevod v angleščino je tudi po izkušnjah Semeničeve zelo pomemben, a do dobrega prevoda je, kot pravi, težko priti, zato večino tekstov v angleščino prevaja kar sama s pomočjo domačega govorca. Včasih seveda pomagajo osebna poznanstva, naključna srečanja, že doseženi uspehi, pomaga tudi dober agent, ki se spozna na svoj posel, pomaga objava dram v angleščini ali nemščini ali v katerem od večjih jezikov. »Predvsem pa se je treba zavedati, da na tuje odre ne prodrejo dramatiki, tja prodrejo njihove drame. Lokalno obarvane, v slovensko literarno tradicijo vkalupljene drame, politično angažirane drame, ki jim poteče aktualni rok trajanja, imajo manj možnosti za prestop slovenskih meja,« je prepričan Flisar.
Evropska gledališka scena je zahtevna, dodaja Zupančič. Slovenska dramatika tam zgodovinsko na žalost ne pomeni skoraj nič, drugače od angleške, poljske, ruske ali nemške dramatike. »Slovenska dramatika – to so še vedno zelo individualne zgodbe. Seveda se da več narediti na promociji in objavah, ključna pa ostaja drama s svojo substanco in vsebino,« sklene.
