Letos mineva 110 let od smrti Gašperja Križnika, čevljarja in trgovca iz Motnika blizu Kamnika, ki se je že pri šestnajstih letih začel ukvarjati z zbiranjem ljudskih pesmi in pripovedi. »Rodil se je leta 1848 v revni kmečki družini v Motniku, tam delal in tudi umrl,« prične pripoved o Križnikovem življenju Breda Podbrežnik, direktorica Matične knjižnice Kamnik in ena od organizatork festivala Jenkret je biv…, ki se bo danes in jutri že tretjič po vrsti poklonil Križnikovi dediščini.
Križnik se je ob knjigah sam naučil brati in pisati, že v mladosti pa je zapisoval ustno izročilo. »Čeprav se je izučil za čevljarja in ni obiskoval šole, je bil zelo ambiciozen. Ko je bil star šestnajst let, je v Bleiweisovih Novicah prebral povabilo, naj ljudje pošiljajo besedila, ljudske pesmi in pripovedi v objavo. Temu se je odzval in začel zapisovati najprej pesmi, potem še prozo in vse sproti pošiljal Novicam, pa tudi na Slovensko matico,« pojasnjuje Podbrežnikova.
Obrtniki in trgovci so precej časa preživeli na terenu po šterah, obiskih po domovih, kjer so ostali po nekaj dni. Križnik je kot čevljar v zameno za hrano, prenočišče in plačilo vsej družini popravil ali izdelal nove čevlje. Tako je prečesal precejšnji del Savinjske doline, Vransko, Žalec, Celje in prišel vse do Zagorja. Ob večerih, ko je odložil delo, je poslušal zgodbe, ki so si jih pripovedovali kmetje, hlapci, dekle, berači ali vojaki. Križnik je bil prvi, ki je pravljice zapisoval v narečjih in tako ohranil njihovo prvinsko obliko – točno takšno, kot se je prenašala med ljudmi. Kasneje je odprl trgovino v Motniku in kot pripoveduje Podbrežnikova, so ga številni sovaščani gledali nekoliko postrani, ker je ves svoj prosti čas še vedno porabil za zapisovanje pravljic. Nerazumevanja je bilo toliko, da je moral včasih za pravljice tudi plačevati; kadar ni imel denarja, je plačeval s soljo in poprom.
Križnikove pravljice tudi v Rusiji
Križnikovi zapisi so našli pot tudi v tujino. Pošiljal jih je ruskemu dialektologu poljskega rodu Janu Baudouinu De Courtenayu, ki je za svoje raziskave potreboval tekste južnoslovanskih narodov. Še danes je precej njegovega gradiva shranjenega na ruski Akademiji znanosti in umetnosti, rokopise pa je Križnik pošiljal tudi Akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu. Svojega arhiva ni imel, zato so ti rokopisi tudi edini, ki obstajajo. Največji del njegove dediščine pa hranimo v Sloveniji na Inštitutu za narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zbirka obsega približno 200 različnih pravljic, ki so za zdaj dostopne zgolj znanstvenikom. »To želimo spremeniti,« pravi Breda Podbrežnik. »Potekajo prizadevanja, da bi to zbirko digitalizirali in objavili. Želimo si, da Križnikovo delo ne bi ostalo hermetično zaprto, ampak da bi imel do tega gradiva dostop vsakdo.«
Nekatere Križnikove pravljice so objavljene v zbirkah slovenskih ljudskih pravljic. Njegova najbolj znana pravljica O fantu, ki je z mačkami oral je denimo izšla leta 1965 v zbirki Alojzija Bolharja Slovenske narodne pravljice. Med bolj znanimi pravljicami kamniškega izvora sta še Veronika z Malega gradu in O dvanajstih bratih in sestrah. Obe sta objavljeni v knjigi kamniških ljudskih pravljic za otroke Veronika z Malega gradu. Tudi sam Križnik je leta 1874 izdal knjigo Slovenske pripovedke iz Motnika, ki je izšla v samozaložbi pod psevdonimom Podšavniški.
»Glavna vrednota Križnikovih zapisov ni v številu, saj je gotovo slovenskih pravljic še veliko več kot le nekaj sto. Pomembno je, da je ohranil nepopačeno obliko ljudske pravljice s konca 19. stoletja, in živo ljudsko pravljico za odrasle,« pojasnjuje direktorica Matične knjižnice Kamnik. V njegovih pravljicah se soočamo z motivi čudežnih preobrazb, prigod in modrosti iz vsakdanjega življenja, srečujemo like premetenih kmetov, pastirjev in zapostavljenih sinov ali hčera, ki se z živalsko pomočjo in čudežnimi pripomočki izkažejo v težkih preizkušnjah. »Pojavljajo se kruti prizori in maščevanja, seveda je prisotna tudi čudežnost, nedoločenost, neosebnost junakov in vse druge značilnosti pravih pravljic.«
Pripovedovali bodo v narečju
Pravljični festival Jenkret je biv... ponuja izključno Križnikove pravljice. Glavni namen festivala je pripovedovanje njegovih pravljic v okolju, kjer je deloval in kjer so bile te pravljice zapisane ter tako ohranjati njegovo dediščino. »Pravljice imajo svojo posebno modrost, prvinsko arhetipsko sporočilo, kateremu se pustimo začarati ljudje vseh generacij,« pravi Podbrežnikova.
Sodelujoči na festivalu se trudijo Križnikove zapise interpretirati čim bolj avtentično; pripovedovali bodo torej tudi v lokalnem narečju. Matjaž Štirn, Irena Cerar, Katja Preša, Vroča župa (v zasedbi Goran Završnik in Rok Kosec), Rok Kušlan in Ivanka Učakar bodo med občinstvo ponesli pravljice, ki sta jih izbrali Ivanka Učakar in Irena Cerar, pri čemer sta poskušali za vsakega od nastopajočih poiskati tiste pravljice, ki so mu pisane na kožo.
»Pomembno je tudi, da obujamo sam dogodek pripovedovanja pravljice, ki je živ in poslušalca vključi v dogajanje. Gre za prvinski dialog, točno tak, kakršen je bil nekoč. Nekateri lokalni prebivalci se še spomnijo pravljic, čeprav samo drobcev; tako obsežnih, kot jih je zapisoval Križnik, pa v ljudskem spominu ni več.« Kaj pa, ko bo Križnikovih pravljic zmanjkalo? »Bomo začeli pa od začetka,« se nasmeji Breda Podbrežnik.
