Na kulturno porabo torej bistveno bolj vpliva splošna kakovost življenja v neki skupnosti kot pa denimo dostopnost, ki si jo je za svoje vodilo zadala aktualna slovenska kulturna politika v prepričanju, da dostopnost generira večji obisk in kulturno porabo. To bi za kulturno politiko bržkone morala biti »novica«, ki terja prilagoditve. S sedanjimi ukrepi (subvencije, nižje cene vstopnic, gostovanja...) se namreč »bori« prav proti ekonomskim preprekam pri porabništvu kulture, četudi le deset odstotkov vprašanih Slovencev kot razlog za kulturno »neudeležbo« navaja ceno. Kulturna politika torej s svojimi ukrepi v resnici problem rešuje pri njegovem obrobju, ne pa pri jedru. Največ lahko za kulturo naredijo celovite vladne politike, ki segajo na področje dela, gospodarstva in sociale ter državljanu omogočajo bolj zmeren način življenja, ki ima za posledico več prostega časa.
Še bolj naporen za kulturno politiko je podatek, da tretjina Slovencev kulturnega dogodka ne obišče, ker jih ne zanima. Naporen, ker kulturna politika vsekakor ima na voljo ukrepe, s katerimi lahko vpliva na večji interes publike, a jih lahko implementira le ob velikem odporu producentov v kulturi in z rušenjem utrjenih razmerij moči. Na kazalec interesa populacije za kulturo lahko enostavno vpliva z večjim javnim sofinanciranjem tistih segmentov kulture, ki imajo sposobnost nagovarjanja večjega števila ljudi.
Zagonetno za aktualno kulturno politiko je, da si je za svoja načela izbrala prav »vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost«, torej tiste kategorije, ki so po raziskavi Eurobarometra manj pomembni dejavniki vpliva na kulturno porabo. Nacionalni program za kulturo 2014–2017 pomanjkanja interesa niti ne poimenuje, kaj šele, da bi se z njim spopadel, še manj se na državni ravni pripravljajo politike, ki bi kakor koli dvigale kvaliteto življenja. Škoda za kulturo.