Glasbenik bi lahko vadil tudi 24 ur na dan, pa bi bilo lahko še to premalo, haha. A najbolj pomembno je, da vadiš redno, torej vsak dan, ker se tisti izpuščeni dnevi precej poznajo. Kadar imamo poleti dovolj prostora v avtu, z nami na morje potuje tudi prenosna klaviatura. V dnevu pa seveda vadiš toliko, kot imaš časa in kolikor ti druge pomembne obveznosti na akademiji dopuščajo. Tako včasih igram šest ur na dan, spet drugič samo toliko, da pridem skozi gradivo.
Klavir igrate že od svojega petega leta starosti. Je tako zgodnji začetek vedno prednost ali kdaj tudi slabost?V tem času zagotovo pridobiš izkušnje z odrom, naučiš se nastopati, pridobiš neprecenljive delovne navade in širino, ki jo v primeru, da se s tem želiš ukvarjati kasneje, vključiš v delo. Za klasični klavir velja, da je zgodnji začetek dobro izhodišče, sama sem pri tem imela veliko srečo, saj me je poučevala Magda Dimnik Kryžanowski. Bila je stroga, ampak je hkrati postavila takšne temelje, ki jih danes pohvali tud moj profesor na akademiji.
Ampak konkurenca je verjetno velika že od vsega začetka?V klasiki je konkurenca ogromna. Marsikje v tujini petnajstletnik igra klavir bolje kot marsikdo starejši pri nas. A na Kitajskem, v Rusiji in drugje mladi svoje življenje prilagajajo in podrejajo glasbi. So v internatu, vadijo in upajo, da jim bo nekoč uspelo. Ampak tudi takrat nimajo nobenega zagotovila, da se bo to zgodilo. V Sloveniji je drugače. V osnovni šoli je glasbena šola zastopana kot ljubiteljska dejavnost, otroci pa sprva tudi ne morejo biti skoncentrirani več kot 45 minut skupaj. Gre torej za številne razlike, a na koncu za dobro igranje ni pomembna samo tehnika. Ko si otrok in igraš »glasbo za odrasle«, si sicer zanimiv, a če se posvečaš samo igranju, kasneje nimaš drugih izkušenj, ki bi jih lahko pokazal in vključil v svoje igranje.
Med šolanjem na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ste obiskovali oddelek za jazz in zabavno glasbo, pred tem in zdaj se posvečate klasiki. Kakšna je prihodnost v prvi in drugi zvrsti?Trenutno ni najlažje uspeti ne v prvi in ne v drugi. Pri jazzu in popularni glasbi imaš več možnosti za igranje v tem smislu, da te potrebujejo v bendu. Lahko spremljaš pevce soliste in inštrumentaliste, pri klasičnem klavirju pa gre za veliko bolj solistično pot. Kot član orkestra namreč nastopaš le redko, kot solist v orkestru pa... No, konkurenca je ogromna. Če ti kot klasičnemu pianistu uspe in živiš od svojih koncertov, potem je to res velik dosežek. Ampak tega v Sloveniji skoraj ni, vsi učijo in nastopajo.
Med približno sto študenti, ki se vpišejo na ljubljansko akademijo za glasbo, skoraj vsi končajo študij. Ali gre v primerjavi z drugimi fakultetami za fenomen?Glasbena, pa tudi preostale akademije, so pri tem specifične. Za glasbeno akademijo se namreč odločijo tisti, ki so se že pred študijem ukvarjali z glasbo in že v večini vedo, kaj jim ustreza, kaj jih zanima in pri čem so pripravljeni vztrajati. Imajo tudi bolj realno sliko o tem, kaj lahko pričakujejo na akademiji, kot kdo, ki na primer iz gimnazije odide na eno izmed fakultet. Pri glasbi vsaj približno veš, v katero smer greš.
Mladim na vseh smereh se vse pogosteje postavlja vprašanje: »Kam po koncu študija? Kje bom dobil službo?« Kakšni so vaši idealni načrti in kakšna je realnost?Tudi sama se sprašujem, kam po koncu študija. Tri idealna delovna mesta bi bila zagotovo profesorica na glasbeni šoli, članica orkestra ali pa bi z veseljem nastopala in živela od igranja. Ampak realnost leži nekoliko drugje – vesel si, če lahko učiš, in če imaš srečo, še nastopaš. Bi me pa zagotovo vsak izmed naštetih poklicev veselil do te mere, da bi ga z zanosom opravljala vsak dan.
Obiskali ste veliko poletnih šol in izobraževanj (Irska, Anglija, Italija), se kdaj zgodi, da mlade glasbenike učitelji opazijo in jim ponudijo dodatne priložnosti?Poletne šole se med seboj razlikujejo, najlepše spomine imam na jazz poletno šolo na Irskem, kjer sem pridobila ogromno dodatnega znanja in samozavesti. Pogosto delaš po programu, ki ga sicer igraš že doma, in to potem ponoviš še s tujimi profesorji. Vsak ti doda nekaj svojega, na tebi pa je, kaj od vsega pridobljenega uporabiš. Na poletnih šolah, ki sem jih obiskala sama, je šlo bolj ali manj za pridobivanje dodatnih izkušenj. Včasih te profesorji povabijo na šolo, kjer poučujejo, a menim, da gre pri tem dostikrat tudi za pridobivanje študentov, ki potem plačujejo visoke šolnine. So pa na poletni šoli v Italiji podelili nekaj štipendij študentom, ki so si želeli študirati na Berkleeju v Ameriki.
Tudi sami ste za študij izbrali tujino. Ste pri tem poskusili pridobiti štipendijo?Sama sem poskušala pridobiti štipendijo od ministrstva za kulturo, ampak mi ni uspelo. Kakor mi je znano, je bilo število razpisanih mest za štipendije za študente, ki želijo v tujini študirati glasbo, v zadnjih letih res minimalno. Ampak težava nastane, ko je štipendij premalo, določene smeri pa so dosegljive samo v tujini – tako je na primer z jazzom, ki ga pri nas ni. Sistem štipendiranja pa je drugačen v Ameriki, kjer si že na avdiciji obravnavan kot potencialni štipendist. Sama imam v Zagrebu brezplačen študij, le eno leto sem ga morala plačevati, saj je v tistem obdobju prišlo do sprememb v zakonodaji. A tudi takrat je bil sistem urejen zelo pravično, višina šolnine je bila prilagojena povprečju, ki si ga pridobil, tako da je to služilo kot dodatna motivacija in spodbuda za resen študij.
Kako to, da ste izbrali zagrebško akademijo? Je bila to vaša edina izbira?Večkrat velja, da je pomembnejša izbira profesorja in ne akademije. To je bil tudi glavni razlog, zakaj sem izbrala Zagreb. Bil je moja edina izbira in ta je prišla na pobudo mojega profesorja Veljka Glodića, s katerim sem delala že v Ljubljani. Če mi takrat ne bi uspelo, so me zanimale še druge stvari in druge stroke, čeprav je sicer zelo pogosto, da z avdicijo poskusiš na več akademijah. Sprva me je bilo nekoliko strah, da bom imela težave s hrvaščino, spominjam se, da se med prvimi predavanji nisem mogla odločiti, v katerem jeziku naj si pišem zapiske, ampak na koncu se prilagodiš in navadiš na vse.
V marsikateri glasbeni instituciji velja, da za sprejem upoštevajo samo dve merili: ustrezno izobrazbo in uspešno opravljeno avdicijo, medtem ko dodatna izobraževanja na odločitev ne vplivajo. Kako so na akademijo sprejeli vas in kakšno je vaše mnenje o takšnem sistemu?Tudi mene so sprejeli na podlagi sprejemnih izpitov, ki so bili sestavljeni iz praktičnega in teoretičnega dela. Takšna merila se mi zdijo smiselna tudi za sprejem v druge glasbene institucije, je pa res, da so na trenutke diplome, pridobljene v tujini, poveličevane. Sicer pa velja, da »veljaš toliko, kot znaš«. Dodatna izobraževanja, poletne šole in podobne dejavnosti pa delaš zase in ta znanja na avdiciji tako ali tako uporabiš.
Vse zvrsti glasbe se v tem času vse pogosteje selijo na medmrežje. Kako skrbite za svojo predstavitev na spletu, pred kratkim ste namreč posneli tudi prvi videospot?Ni pogosto in značilno, da klasični umetniki posnamejo videoposnetke s klasično glasbo. Sama sem želela imeti kakovosten posnetek, s katerim bi se lahko predstavljala širši javnosti in na katerega bi bila ponosna. Za posnetek sem dobila dovoljenje avtorja iz ZDA in ker sem bila odločena, da bo projekt uspel, se je to letos poleti tudi zgodilo. Seveda pa za promocijo uporabljam tudi Facebook, Twitter in svojo spletno stran. Glede objav sem previdna in vsak korak na spletu pretehtam. Se pa strinjam, da je ne glede na zvrst glasbe, ki jo izvajaš, o svojih nastopih in korakih vredno obveščati ljudi in povedati, kaj si naredil novega in kako napreduješ.
Ali slovenski glasbeniki lahko razmišljajo samo lokalno?Če se odločiš, da boš uspel in deloval v Sloveniji, enostavno moraš razmišljati lokalno in v to vložiš ves svoj trud. Tudi sama sem ena tistih, ki razmišlja najprej o lokalnem, šele nato o globalnem trgu. Trenutno mi sicer tujina daje odlične pogoje za študij, enkratnega profesorja in celostno kulturno okolje, a vseeno se želim vrniti domov.
