Ponedeljkovemu dogodku v Moderni galeriji, naslovljenem Maraton o umetnosti in medijih, smo v izhodišču namenili uro časa v upanju, da nas govorniki v tem času prepričajo s kakšnim kakovostnim argumentom, ki bo nam, predstavnikom medijev, omogočil, da konstruktivno kritiko prestrežemo in uporabimo pri svojem delu. Prišli smo ob napovedani uri, a smo na začetek čakali dobrih 15 minut, ker so maratonci na start zamujali. Nič ne de, zgodi se tudi najbolj zagretim.
Ključni vtis ob dogodku je bil, da bi bilo veliko bolj plodovito, če bi se prireditelji namesto za malce samozadostni maraton odločili za klasično debatno srečanje, h kateremu bi povabili uravnotežen nabor predstavnikov umetnosti in medijev. To bi bilo smiselno, če je bil razlog za organizacijo dogodka konstruktivne narave. Skladno pa bi bilo tudi z vtisom, da je maraton očitno porodilo mnenje o pomanjkanju javnega dialoga. Da je bil dogodek tudi sicer bolj internoposvetovalne, da ne rečemo kavarniške narave, potrjuje dejstvo, da so bili govorniki predstavljeni le z imeni, ne pa tudi priimki.
Fenomen (ne)strokovnosti
Govornica Martina je denimo nastopila s pričevanjem, kako jo je razočaralo, ko se je neka novinarka v svojem prispevku spraševala, ali kakovost razstavnega kataloga, za katerega je zaslužna Martina, upraviči davkoplačevalska pričakovanja. Jurija je bolela nizka raven strokovnosti in dejstvo, da v medijih redko bere o svojih dosežkih in referencah, tudi mednarodnih. Jedrt pa je denimo poročala o nelagodju, ko vidi svoja medijska sporočila povzeta v medijih. Rešitev za problem piarovstva je ponudil kar moderator Vuk Ćosić. Delil je svojo izkušnjo o tem, kako je novinarje osebno povabil na predstavitev projekta in v odgovor dobil poglobljeno poročanje. »Mislim, da se je to zgodilo zato, ker sem pokazal 'respect'. In sem ga dobil nazaj. Če ti to jemlješ rutinsko, boš dobil rutino nazaj.«
Če bi bil maraton organiziran kot klasično soočenje različnih strani, bi vsak predstavnik medijev povedal, da sklicevanje umetnikov na (ne)strokovnost pokaže predvsem to, v kolikšni meri se umetnik strinja z mnenjem kritika. Kritizirani o strokovnosti namreč brez izjem razsoja na osnovi preverjene in nezlomljive formule: če je kritika pozitivna, je strokovna, če je negativna, je nestrokovna. Umetnika, ki bi ob naklonjeni kritiki ugotavljal, da je nestrokovna, še nismo odkrili. Prav zaradi tega bi bila debata bolj plodovita, če bi namesto dviga problema na splošno raven o (ne)strokovnosti razpravljala ob konkretnih primerih – še ustrezneje, ob konkretnih argumentih.
Če so ustvarjalci jasno podali svoj apel za strokovno kritiko, vsaj v prvi uri niso jasno spregovorili o žanrski pestrosti poročanja o kulturi: o analiziranju finančnih tokov, poslovanja, kulturne politike ter relacij in odnosov v umetnostnem polju. Odveč je pripomniti, da mediji morajo in želijo gojiti čim bolj raznolike žanre, tudi ko pride do umetnosti.
Zdenka, pomembna ženska
Beseda je nanesla tudi na »Zdenko, pomembno žensko«. Govor je bil seveda o Zdenki Badovinac, direktorici Moderne galerije, o kateri smo te dni novinarji pisali v kontekstu izbiranja direktorja te ustanove, pri čemer smo opozorili na njen dolgotrajni vodstveni staž, povezave s posameznimi umetniki in problematizirali sestavo komisije, ki ocenjuje kandidate za novo vodstvo. Na maratonu smo tako slišali mnenje, da bi ji moral eden konkurenčnih slovenskih časopisov, katerega poročanje so posebej omenili kot primer slabe prakse, najprej posvetiti dve strani, na katerih bi lahko prebrali vse o zaslugah in dosežkih Zdenke Badovinac v Moderni galeriji, šele nato pa bi bil ta medij upravičen do kritike.
A ker se je Zdenka Badovinac znašla na tako izpostavljenem mestu debate, ni mogoče kar zanemariti konteksta dogodka – v organizaciji Moderne galerije namreč izzveneva kot nekakšna protiofenziva te institucije, njenih podpornikov in prijateljev. Naj ga razumemo kot glas nelagodja ob tem, da mediji pod vprašaj postavljamo nekatere relacije, ki so bile še do včeraj stvar samoumevnosti?
Vsekakor bi bilo škoda, če bi se izkazalo, da smo mediji zaželeni le takrat, ko so nas same sladke besede ali ko nas ustvarjalci potrebujejo kot zaveznike v svojih »bojih« z oblastjo. Da ignoriranje njihovih problemov ne pride v poštev, naj dokazuje tudi tale zapis. Ko se namreč poročevalec znajde na tako formalno in vsebinsko zmedenem dogodku, je možna tudi njegova legitimna presoja, da je dogodek bolje vljudno prezreti.