Tekoča ljubljanska operna sezona, delo prejšnjega umetniškega vodje Milivoja Šurbka, se zdi po jesenski uprizoritvi Rigoletta in pravkaršnji premieri Netopirja predvsem velika davkoplačevalsko financirana demonstracija, kako naj se operni program v sodobnosti ne uprizarja oziroma ne načrtuje. K misli, zapisani po aktualnem operetnem projektu, da bi se izognili nesporazumu, moram pripomniti, da nikakor ni povezana z vrednotenjem žanra ali nemara celo podcenjevanjem, pač pa pogleduje k standardu poslanstva in prednostnim repertoarnim nalogam državnega opernega zavoda kot dela nacionalnega kulturnega sistema. Izbor premier sezone 2013/2014, izvedljiv na formulo dvakrat Verdi plus dvakrat zabava, in odločitev za (relativno gledano) nedavno uprizarjane naslove, ne dosegata takšnega temeljnega standarda; ne spomnim se, da bi bili v Sloveniji sklenili, naj nacionalno gledališče občinstvu še dodatno znižuje raven vsebinske dojemljivosti, oži in komercialno poenostavlja operni pojem.
Kar se operet na državnem odru tiče: ne gre za vprašanje da ali ne, temveč bolj za vprašanja zakaj, kako, v sklopu kakšnega in kolikšnega repertoarnega telesa. Netopir je v ljubljanski Operi, s tremi premierami od leta 1991, natanko trikrat pogosteje predstavljeno delo kakor opere Mozartove in Da Pontejeve trilogije. Upam, da je primer dovolj zgovoren. Za nameček premiere te Straussove operete nikakor niso trojica interpretacij, temveč prav nasprotno, gre za vztrajanje gledališko enakega in starega z vsakokratnimi realizatorskimi različki ali celo brez njih (tokratni kostumi Alenke Bartl so večinoma preneseni iz prejšnje postavitve) in z istim Župančičevim prevodom petega besedila, ki se mu pač pozna, da je nastal za uprizoritev leta 1899. Morda bi še sprejeli »kar bilo je hudo, vsak pozabi naj lahko« in podobno, če bi bilo točnejše v razmerju do izvirnika.
Konzervirana operetna podoba
Hujša je snovalska pozaba. Ravni načrtovalčevega razumevanja glasbenega gledališča ne izdaja le Netopir sam kot repertoarna prioriteta, ampak tudi ponovna odločitev za Zvoneta Šedlbauerja, kakor da režiserjev »zgodovinski prispevek« ne bi bil ravno to, da je pred več kot dvajsetimi leti že ustvaril uspešnico z oživitvijo obravnavanega dela v Ljubljani, in kakor da se operetne režijskobralske koordinate od tedaj ne bi niti malo razprle – v resnici pa so se, izrecno tudi v slovenskem prostoru, z mariborsko predstavo Netopirja izpred nekaj let, zgrajeno na tauferjevsko iskrivem presečišču odmika in komedijantskega hedonizma. Novemu umetniškemu vodji Opere zaželimo torej pogled, zmožen evidentirati že nastalo in gledališko preseženo, obenem pa zaznavati uprizoritvene dosežke našega časa. Zaželimo mu kratko malo še občutek za operno umetnost, če je že v zvezi s svojim videnjem repertoarne esence doslej zaupal javnosti le tri, štiri namige, od katerih sta dva (Glass, Offenbachova opereta Orfej v podzemlju) svetove daleč od množice temeljnih, tako rekoč civilizacijsko neobhodnih naslovov iz najrazličnejših glasbenih obdobij, ki še čakajo na prvo slovensko uprizoritev.
V režiserjevih medijskih besedah, da tokratna predstava ni »niti malo podobna« njegovi prejšnji inscenaciji, je nedvomno osebna empirična resnica vodje obeh odrskih študijev. Toda ali ne bi morda rekel česa podobnega tudi Schenk, če bi znova postavil Netopirja? Niti malo ni sicer verjetno, da ga kje bo: Metropolitanka denimo je na silvestrovo njegovo predstavo po dolgih letih zamenjala s postavitvijo Jeremyja Samsa. Zdi se, da se Šedlbauerjev Netopir leta 2014 ne loči elementarno od operetnega večera v avstro-ogrskem deželnem gledališču. Dva ali trije blagi potujitveno-zafrkljivi domisleki pač ne zadoščajo za kaj takega, prav tako ne v stilno vmesnost zabrisane, a slej ko prej scenografsko retrospektivne označbe prostora, če lahko to besedo uporabimo ob pri nas tako udomačenem brezstropnem ograjevanju odrske odprtine s stenami, ki se »stikajo« s sofitami oziroma črno praznino (scenograf Marko Japelj). Režiser konzervira opereto v njenem prvotnem, torej izginulem vsebinskem in referenčnem okviru; ne skuša je ujeti prek družbene realnosti dobe, v kateri jo poustvarja, četudi se vzporednice, na primer z družbenostatusnim špekuliranjem in s finančnima krizama, »imperialno« iz Netopirjevega ozadja in zdajšnjo, ponujajo kar same. Predstavi preostane ukvarjanje s historistično izrisanim glamurjem, torej z njegovimi prašno učinkujočimi približki oziroma z že videnimi odrskimi polnili, med katere sodi tudi kankansko poudarjena koreografija Iva Kosija na glasbo hitre polke Ob gromu in blisku.
Razgibanost v zamejenosti
Znotraj takšne zamejenosti režija vendarle dokaj razgiba nastopajoče in jih skrbno vodi. Žal pa sta Orlovski (v tenorski različici z Dejanom Maksimilijanom Vrbančičem) in »Tenor« Alfred skoraj brez karikirane učinkovitosti, mogoče hote. Pevci opazno uživajo v mestoma sicer premalo strnjenih dialoških prizorih; izpeljejo jih s sprejemljivo, na trenutke tudi zapeljivo mero govornega patosa. Ogledal sem si premiero in popoldansko ponovitev (le dve dejanji, zaradi večerne poslušalske obveznosti). Rebeka Radovan (Rozalinda) je presenetila s čutno-raskavo igralsko avtoriteto in posebnim izkoristkom pojavnosti, razočarala pa zaradi spremenljivih uresničitev raznolikih pevskih izzivov. V kreaciji Martine Zadro se muzikalnost prepleta z glasovno fazo okovinjene, včasih zmerno sunkovite prebojnosti. Nasičeni, delno neizčiščeni zven izjemno razigrane Urške Arlič Gololičič prerašča Adelin subretni karakter; Dunja Spruk je še zmeraj hlastno simpatična komedijantka, pa zadihana, neoblikujoča pevka; huda neorganiziranost tona jo potiska v šmirantstvo (arija).
Matjaž Stopinšek se je izkazal kot stari operetni maček. Nizko ležeča Eisensteinova vloga je primerna tudi za Jureta Kušarja, ki ji doda nekaj junaških poudarkov. Dr. Falke je bil obakrat prisrčen (s Slavkom Savinškom glasovno eleganten, z Ivanom Andresom Arnškom grleno zaznamovan), podobno tudi Alfred (Matjaž Farasin, tehnično slabši Matej Vovk). Tonske nenavadnosti v glasovih Zorana Potočana in Roberta Vrčona – oba sta zabavno upodobila Franka – v operetnem polju očitno niso ovira, ampak morda celo karakterno pomagalo. Odličen je nastop Andreja Debevca (Dr. Blind); Frosch Janeza Hočevarja spominja na vlogo izpred dvajsetih let, a še naprej navdušuje avditorij. Igor Švara ponekod ni obrzdal pevskodinamično prenabite ansambelske vneme, sicer pa je dirigiral sproščeno in oblikoval glasbene točke kot zanesljiv vodja celotnega ansambla; na nekaj mestih v uverturi je našel z orkestrom tudi kanec kleiberjevsko elegantne duhovitosti.
