Socialni, če ne že kar domačijski realizem, s katerim se predstavi življenje malih ljudi na tanki meji med farso in tragedijo (z nekaj glasbenega podpihovanja grozljivke) v samem jedru, gostilniški domačiji kakopak, ima predvsem zanimiv preobrat, pretežno pa ustvarja neki avtonomen svet s samolastnimi zakonitostmi in tudi specifično jezikovno (ne)artikulirano žebravostjo (v zahtevnem ritmiziranem prevodu Tine Mahkote), ki obarvanega pojočega dialekta regionalno ne določi povsem, a učinkuje povsem »domače« šentflorjansko.
Imamo torej fabulo o samovoljno heroiziranem prišleku z zahoda (igra ga Blaž Setnikar), ki je še očetomorilec za povrh – ta še predkrščanski in predpsihoanalitični greh zahodne dramatike tudi tu vztrajno straši iz zgodovine, saj oče (Renato Jenček) kar noče in noče umreti, dokler se z »morilcem« ne spravita –, ki ga na piedestal hitro in muhasto postavi, takoj zatem pa z njega enako muhasto tudi odstavi neka vaška skupnost – oziroma ga vsaj skuša odstaviti. Predstava kot času brez vrednot primerno streznilo rešeta in preprijema tudi aktualne družbene dileme, izpostavi hipokrizijsko logiko in krvoločne apetite masovnega oboževanja ter demistificira in trivializira vsakršno heroizacijo v kontekstu obče človeške inhibiranosti.
Prav ovinek v arhaičnost uprizoritvi s če(z)merno vaško resničnostjo omogoči distanciranost, v stališču izmuzljivo razprtost, pravzaprav zelo sodobno pluralistično osišče, ki ni zato nič manj neprizanesljivo pikro ali vsebinsko tehtno. Rustikalna scenografija Marka Japlja zapre celotno prizorišče v veristično neprodušno kuliso in v zatohlem ozračju spaja zmes poltene mesenosti in alkoholnih hlapov, kamor s težavo pronica svetloba. Špranje absurda ponujajo vsaj možnost za prevetritev, sploh s podporo nekaj sanjskih utrinkov in fantazmatskih sugestij, ki blažijo ton generalne resigniranosti. V Syngu predstava najde predhodnika bolj ontološkemu rojaku Beckettu, »Nič se ne da«, in tudi sklene se v inertni družbi pasiviziranih pijančkov, s pogojnim refleksom lokavosti, med hlipanjem ali hlepenjem nepomirljivo vznemirjenih deklet (na čelu z Nino Rakovec kot gostilniško hčerjo, godno za možitev) za izgubljeno romantično vizijo eksotičnega junaka, ki bi jih odrešil usodnosti pravovernega snubca.
Dovršenemu estetskemu vtisu predstave se sicer pozna močna heterogenost, tudi govorna, igralskih podpornikov v celjskem ansamblu, ki denimo prav zaživi ob vstopu Pie Zemljič in Mince Lorenci, prve kot misteriozne in pretkane vdove Quinn z ravno tako sumljivo preteklostjo, druge, v zavedanju dramaturške plati svoje vloge, pa v frfotavem ženskem odseku. Podobno žmohten prispevek ob tem nudi tudi avtentična kulisa majave druščine – Brane Završan, Vojko Belšak in Bojan Umek. Za konec še zanimivo »naključje«: besedilo, ki je razprtilo javnost in načelo temelje »irski« nacionalni samopodobi, pri nas tokrat ponovno obnavljamo prvič po aktu naše samostojnosti.
