Režiser Ben Lewin se je v filmu Seanse vsaj v neki meri še vedno tabuizirane teme spolnosti hendikepiranih torej lotil nekoliko drugače, humorno in blago ironično: Mark se seksa sicer loti z veseljem in bojaznijo, a na neki način ga je k temu spodbudila služba, naročen znanstveni tekst, zaradi katerega se je resno posvetil raziskavam »na terenu«, pri drugih hendikepiranih, nato pa tudi skozi lastno izkušnjo.
Izhodišče je torej ravno nasprotno od tistega v znamenitem filmu Vojakova vrnitev, ki deloma obravnava podobno tematiko in v katerem vojak, torej tisti, ki naj bi v skladu z večtisočletno propagando utelešal virilnost samo, kompenzira ne le svoj, ampak kolektivni hendikep in impotenco vietnamskih veteranov s kunilingusom in se s tem znova postavi na zemljevid zaželenih »samcev«. Mark ni nikakršen nekdanji junak, frustrirani pohabljenec. Mark lahko goji le svojo majhno zasebno frustracijo o namišljeni krivdi za sestrino smrt, »za njim« ne stoji nikakršna družbenopolitična norost, ki lepe fante vozi čez ocean v invalidnost in smrt. Od otroštva hrom živi s svojimi omejitvami, težavami in dvomi, zato je lahko njegov prvi kunilingus le parodija tistega prejšnjega, antologijskega – neroden, dušljiv, komičen, brez ženskega orgazma, kajpak. Mark je – običajen človek.
In v tem je največji dosežek tega filma in njegovega režiserja Lewina, ki kot paralitik ve, o čem govori – Mark ima glede spolnosti in ljubezenskega življenja nasploh natanko enake težave kot vsi »zdravi« okoli njega, ali bolje, vsi okoli njega imajo takšne ali drugačne težave: od vsiljenih prevladujočih predstav o tem, kaj naj bi seks bil (brezhibno lepa, brezhibno delujoča telesa, fotogenični položaji, garantirani vrhunci), do težav z iskanjem partnerjev, od prezgodnje ejakulacije do hladnih zakonskih postelj. Le da jih sprejemajo kot nekaj normalnega, običajnega, medtem ko jim domišljijo in tudi moralo (je moralno seksati, če nisi brezhiben?) buri predvsem to, kar počneta Mark in njegova seksualna terapevtka (Helen Hunt). Ki ne počneta res prav nič posebnega, saj ona ni prostitutka, ki bi izvajala nezaslišane piruete in služila žgečkljivim fantazmam, ampak terapevtka, ki se zadeve loteva strokovno, stopenjsko, torej smešno. Da se vmes zbližata, da se vmes zgodi neki orgazem, neka gesta nežnosti in predanosti, ki presega posel, je stranski, nepredvideni učinek »terapije«. Da se seks in ljubezen dogajata predvsem v glavi in da se človek zaljubi v človeka in ne v brezhibno delujoče telo, pa je sporočilo, ki ga je verjetno treba v času popolne diktature videza redno ponavljati.
Seanse so v nasprotju z vsemi pričakovanji zaradi tematike ganljiv, a ne melodramatičen, predvsem pa zabaven film. Zabavne so Markove spovedi duhovniku (William H. Macy) za grehe, ki jih še ni storil, in zabaven je duhovnikov nadpovprečen interes za te »grehe«, zabavno je, kako protagonist odkriva svoje težave in težave drugih in kako njegovo početje zaposluje »peeping tom« domišljijo okolice; kako se postopoma razkriva nekaj, kar je sicer imanentna očitnost – vsi seksamo in ljubimo drugače.
