Po psihičnem zlomu je danes triintridesetletni Branko Ilić dobrega zdravja, po koncu študija se bo odselil v Kanado, je po projekciji filma v Vinkovcih povedal režiser filma. Kakšna je bila pot zagrebške skupine Sexa na zahod, kamor se je odpravila pred dobrimi dvajsetimi leti za boljšimi perspektivami, pripoveduje film Kako smo ušli u Europu – slučaj Sexa, ki je bil prejšnjo soboto zvečer v Vinkovcih naslednji na sporedu in je postal zmagovalec v letošnji regionalni konkurenci Dorfa, v kateri sta slovensko muziko zastopala dokumentarca o Otrocih socializma, Zamenite mi glavo, in Silence, Glasbenika s konca sveta. Film o zagrebških noiserockerjih odlikuje drzna montaža, s katero je naseciran njen zvočni upor. Bolj kot z njenimi začetki iz prve polovice osemdesetih let se je režiserka Ines Pletikos posvetila drugi polovici, pravzaprav koncu njihove glasbene kariere. Na prelomu v devetdeseta leta se jim je na podlagi telefonskega pogovora s čikaškim producentom Stevom Albinijem ponudila priložnost, da posnamejo ploščo z njim. Prva in zadnja postaja odprave kvarteta s partnericami v svet je bil in ostal Amsterdam. Po obetavnih uvodnih nastopih po tamkajšnjih skvotih in tudi večjih koncertnih odrih se je z izidom singla njihova glasbena pot sprevrgla v debakel, v neslavni konec. Goli akt sramnih dlak vseh štirih članov zasedbe na ovitku male plošče so amsterdamski skvoterji, anarhisti in ultralevičarji razumeli kot mačističen in seksističen akt ter jih kot nezaželene izobčili iz svoje skupnosti. Njihova usoda spreobrne glasbeni dokumentarec v eksistencialno-filozofsko razmišljanje osrednjih dveh članov, pevca Nika in kitarista Bica, ki sta bila že v rodnem Zagrebu autsajderja, v nizozemski metropoli pa še toliko večja. Tja sta se s skupino preselila z upanjem, naletela pa na preoblečene paradokse (ne)svobode. Iskreni idealizem je izgubil še eno bitko.
Vse za nič
V času, ko se je sredi Ljubljane odvijala racija štirih protestnikov na četrti vseslovenski vstaji, se je v Vinkovcih polnil avditorij mestnega gledališča. Na vrsti je bila nova serija filmov sedmega DORF, festivala dokumentarnega rock filma. Ko je ura odbila sedmo zvečer, je s kinoplatna pogledalo Lice revolucije. Osrednja figura pol dokumentarnega, pol igranega filma Vladimirja Milovanovića o posledicah in (ne)rezultatih petooktobrske revolucije v Srbiji je Branko Ilić, eden izmed liderjev študentskega gibanja Otpor. V njegovem imenu je leta 2000 prejel MTV-nagrado Free Your Mind. Kmalu za tem se je zlomljen, nemočen, obupan in razočaran nad razvojem dogodkov po Miloševićevem padcu in atentatu na Đinđića umaknil v rodni kraj Arilje. Revolucija je pojedla lastnega otroka. Po letih prostovoljne izoliranosti se v filmu vrne v Beograd in nas sooči z ostanki revolucije. Ilićeve soborce iz Otpora režiser Milovanović karikira v igranem delu filma, v katerem marketinška agencija pripravlja agitpropagandno akcijo za banko. Ta del filmske zgodbe se roga razprodaji revolucije in posredno parodira nekdanjega otporovca, danes »profesorja revolucije« Srdjana Popovića, in njegov center CANVAS, ki kot »univerza revolucije« promovira nenasilne akcije v boju za človekove pravice in demokracijo po svetu. S pastmi revolucije je film aktualen tudi za našo vstajniško posedanjost.