Če primerjamo doslej izšle romane, lahko Podržaja opišemo kot izrazito antimodernega avtorja, in to v smislu, da kritično obravnava, negativno oceni in nato zavrže glavne značilnosti in dediščino moderne dobe. A razjasnimo najprej pojme. Z modernostjo se tokrat nanašamo na obdobje industrializacije, urbanizacije in tržne ekonomije, ki so ga zaznamovale korenite družbene spremembe: razkroj tradicionalnih družbenih institucij, pluralizacija vrednot in mnenj, transformacija spolnih vlog... Zelo poenostavljeno: dediči moderne dobe nimamo samo enega odgovora na vprašanje, kaj je dobro in zlo, kaj ženska in moški (in tako naprej), saj ni več ene avtoritete oziroma totalnega sistema, ki bi ponujal večne in trdne odgovore na življenjska vprašanja. In medtem ko nekateri to jemljejo kot svobodo, je drugim te nedoločljivosti in relativizacije dovolj – med njimi je tudi Podržaj.
Dediščina modernosti se v njegovem delu kaže v nestabilnih moško-ženskih odnosih (Begave melodije dnevov), bebavem potrošništvu, amoralnem materializmu in sebičnem pragmatizmu (Angelci padajo gor). Kot odgovor predlaga koncept vrnitve h koreninam: k predmodernosti, sistemu totalnih vrednot, tradiciji podeželja, katoliškemu etosu in pozitivno dojetemu patriarhatu, pri katerem ob spolno določenih vlogah prevladuje medsebojno spoštovanje partnerjev. Kljub strukturnim razlikam se zato temeljna matrica treh romanov odvije enako: izgubljeni sodobni junak (Andrej, Angelc, Simon) se sooči s skrajno izkušnjo smrti, zavrne svoj moderni »razumski jaz« in se spreobrne v novega-starega človeka. V Begavih melodijah dnevov se uresniči skozi partnerski odnos, ki omogoči razvoj »prave« moškosti oziroma ženskosti (ona preneha igrati »močno samozadostnico«, on si »vzame tisto, kar mu pripada«), v Angelcih padajo gor pa je v ospredju duhovna spreobrnitev, predvsem cerkvena nauka o odpuščanju ter osebni svobodi, ki je podarjena v namene upiranja in ne prepuščanja hudičevim skušnjavam. Ključna funkcija dveh romanov je tako poučnost, kar potisne na stran nekatere druge literarne značilnosti, kot so na primer večplastnost ali večglasje.
Zdaj pa nekaj povsem drugačnega. Simonove priče so z literarne plati Podržajev najbolj uspeli roman. Razlog je tudi v strukturi romana: če sta bila prva romana z dolgoveznima prvoosebnima pripovedovalcema in pridigarskim tonom nekoliko razvlečena, je slednji sestavljen iz dvanajstih posameznih pričevanj s trdno dramaturgijo in pogostim suspenzom, ki vleče po obračanju strani.
Podržajev jezik sicer ni naklonjen jezikovnim piruetam, a zato v slogu sodobnega realizma izpolni svojo funkcijo: čim bolj jasno in koncizno sestavljanje razvejane fabule v klasični vzročno-posledični strukturi. V središču pričevanj je Simon, brezobzirni razvajenec iz elitne družine, ki že ima moč in voljo, da uničuje življenja. Množenje različnih perspektiv pa omogoči precejšnje večglasje in večdimenzionalno Simonovo upodobitev. Z dvanajstimi pripovedovalci se namreč razgrne široka paleta družbenih profilov z različnimi generacijskimi, svetovnonazorskimi in socialnimi ozadji. Simona ne slišimo nikoli in nam niti ni treba, saj je po eni strani le simptom svojega okolja oziroma točka, v kateri se križajo posledice družbenih deviacij.
Podržaj se tudi tokrat nagiba k raziskovanju duhovnosti, in to skozi »moderno« eklektično mešanico katoliškega misticizma, filozofije personalizma, newagerskih praks in jungovske psihologije, ki ubrano vodijo k sorodnemu cilju, ki ga nekateri imenujejo Bog, drugi Sebstvo, tretji Absolut. Tudi Simon se razkrije v treh arhetipskih podobah religiozne simbolike: najprej kot živi hudič, nato izgubljeni sin in, končno, odrešenik, mesija, ki botruje »novem rojstvu« svojega strica in očeta. Iz pričevanj je jasno, da Simon doživi metamorfozo, a kako in kakšno, ne izvemo neposredno. Ali gre za duhovno razsvetljenje, uspešno razrešitev Ojdipovega kompleksa, oboje ali kaj drugega – odgovor je prepuščen bralcu.
In čeprav se na tej točki zdi, da je Podržaj odstopil od poučnega antimodernizma, se k temu vrne v zadnjem poglavju, ki s privilegirano umestitvijo v strukturi romana nosi večjo pomensko težo in tako zameji doslejšnjo odprtost. Izkaže se, da pravi »podržajevski« spreobrnjenec ni Simon, temveč njegov oče, okruten in brezobziren politik ter vir družinskega razpada. Oče je nosilec dediščine izvirnega greha slovenskega naroda – vojnih pobojev, seveda. In tako kot je Simon simbolno ubil svojega očeta, mora tudi on svojega. Ko zavrne umazano dediščino, se lahko odreši in vrne h koreninam: k zemlji, ženski, Bogu. Individualna usoda je tako pojasnjena s kolektivno, psihološki simptomi z družbenimi in političnimi, znotraj romaneskne polifonije pa odmeva enoglasna alegorija. Ali jo tudi preglasi, bo spet stvar bralske interpretacije.
