Lyon je po velikosti tretje francosko mesto; ima okoli pol milijona prebivalcev (torej za dve Ljubljani) in ni prav nič provincialno. Osrednji del ima čudovito lego na polotoku med rekama Rhôno in Saôno; na koncu polotoka se združita in tečeta naprej kot ena reka – Rhôna. Mesto ima devet okrožij, vsako ima svojo značilnost; najbolj je privlačno staro mesto (vieille ville) s svojimi značilnimi zgradbami, kavarnami, bistroji, restavracijami in trgovinami.
Obsedenec z ženskami
V vrsti kulturnih ustanov ima Opera, ki stoji v središču mesta, posebno veljavo. Zgradba je še originalna, avditorij pa temačen. Ima zelo napreden in sodoben program: več kot Verdija in Puccinija je na sporedu modernih avtorjev, radi pa odkrivajo tudi stare mojstre, ki jih – bolj ali manj posrečeno – posodabljajo. V tekoči sezoni zbujajo zanimanje predvsem The Tender Land (Nežna dežela) Aarona Coplanda, I Went to the House But Did Not Enter (Prišel sem do hiše, a nisem vstopil) Heinerja Goebbelsa in Jérémy Fischer, otroška opera Isabelle Aboulker.
V vsej tej (bolj ali manj sodobni) gneči se je dobro znašel Rossini – pa ne kakšen Seviljski brivec, Italijanka v Alžiru ali Pepelka, ampak njegov manj znani Grof Ory (Le comte Ory), ki ga označujejo kot eno prvih opernih erotičnih komedij, vsaj delno primerljivih z Mozartovim Don Giovannijem. Tudi Ory je obseden od žensk (sicer se dolgočasi, saj ni šel na vojno s križarji, kot bi moral) in se zato s svojimi pajdaši preoblači, da jih lahko zapeljuje. V prvem dejanju je »pobožni« puščavnik, ki daje nasvete predvsem mladim, lepim puncam; krepko jih stiska k sebi, a gorje, ko se mu približa moški z istospolnimi nagnjenji in začne stiskati njega! V drugem dejanju se preobleče v romarsko nuno, ki s svojimi »prijateljicami« išče zavetje pred nevihto pri lepi grofici Adeli, zdolgočaseni vdovi. Ta se sicer spogleduje s pažem Isolierom, a je vroči in zapeljivi Ory, ko sleče nunska oblačila, ne pusti hladne (in nedotaknjene!). Najbolj je komičen prizor na postelji v Adelini spalnici, ki si jo delijo kar trije: Ory, Isolier in Adela. Po pomoti dobi Isolier strasten poljub od Oryja, saj ima na glavi žensko pokrivalo in Ory misli, da je ob njem Adela (primerjava z grofom in Kerubinom v četrtem dejanju Mozartove Figarove svatbe, ko Kerubin v temi – ne kriv ne dolžen – dobi grofov poljub). Na srečo se moški vračajo iz križarskih vojn in Ory mora na hitro vzeti pot pod noge. Ženske presrečne sprejmejo svoje može in ljubimce, ki so jih »tako« pogrešale.
Slabo premišljena posodobitev
Opera, ki je nastala po vodvilu Eugena Scriba, je imela premiero v Parizu leta 1828, v Lyonu pa še vedno ostaja v lepem spominu uprizoritev Johna Eliota Gardinerja (dirigent) in Jéroma Savaryja (režiser) iz leta 1988, ko so glavne vloge peli tedaj zelo slavni pevci John Aler (Ory), Mariella Devia in Michele Lagrange (Adela), Diana Montague (Isolier) in drugi.
Lyonsko postavitev je ustvaril režiser, scenograf in kostumograf Laurent Pelly z asistenti (Christian Röth za režijo, Camille Dugas za scenografijo in Jean-Jacques Delmotte za kostume); dogajanje je precej na silo prestavil iz srednjega veka v sedanjost. Nobena umetnost ni preobleči nastopajoče iz klasičnih v moderne obleke in jih prestaviti v sodobni dekor, a stvar mora biti dobro premišljena (kot je bil, na primer, pred zdaj že mnogimi leti, Rigoletto Jonathana Millerja v Londonu). Odnosi med protagonisti so bili v srednjem veku precej drugačni, kot so danes; zastarela zgodba, ki se odvija v časih, ko moški ni smel videti ženskih nog – in Bog ne daj še česa več! – dandanes zadobi drugačne razsežnosti, saj vlada povsod seksualna svoboda, »razvrat« in otipavanje pa nista več nič posebnega.
Rossinijeva glasba je učinkovita, polna živahnih zborov in težkih arij, ki jih – zaradi vrtoglavih višin – nekateri pevci komaj zmagujejo. Tokrat je bil ruski tenorist Dimitrij Korčak (Ory) kos svoji nalogi; bil je igralsko razigran in pevsko prepričljiv. Še bolje se je izkazala Désirée Rancatore v vlogi Adele; bila je vseskozi odlična, nekaj glasovnih ekshibicij pa je izvedla prav imenitno. Antoinette Dennefeld je bila prepričljiv Isolier, na zunaj plah in naiven, potem pa »vražje« nasilen in vztrajen. Tudi manjše vloge so bile dobro zasedene: Doris Lamprecht (Ragonde), Jean-Sébastien Bau (Rimbaud) in Patrick Balleire (guverner). Glasbeno vodstvo hipijevsko opravljenega italijanskega dirigenta Stefana Montanarija ni bilo ravno vzorno, a vendar zanesljivo, saj je imel pred sabo odlični orkester in nad sabo ubrani zbor ter imenitne protagoniste. Predstava je, kljub režijski nedorečenosti in muzikalni povprečnosti, zapustila dober vtis in občinstvo jo je lepo sprejelo.