DJ Schrauff: Vrednost klubske kulture je treba prepoznati

Tehno, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vzklil v postindustrijski puščavi nekdaj veličastnega, danes bankrotiranega ameriškega velemesta Detroit, zrcali stanje sodobne družbe – njene zadušljive kalupe, tekoče trakove, zvok industrijske distopije, ki preveva sodobne produkte, pokrajine, delovna mesta in prosti čas. Tehno je subtilna kritika sveta; ni artikuliran kot hiphop, ne razkriva zmešnjave človeške občutljivosti kot rock. Tehno, kakor tudi večina njegovih poslušalcev, se je rodil v dobi, ko velja paradigma »človek stroj«, in se udomačil tudi pri nas. O tehno glasbi in kulturi ter njunem razvoju, ki ga na naših tleh pretresa neuka glasbena politika, je za nas spregovoril Tilen Ločniškar (DJ Schrauff), dolgoletni sodelavec kluba K4 in Radia Študent, didžej in snovalec kritiško cenjenih tehno večerov Elements ter kurator mikro DIY tehno založbe Biomechanics.

Detroitskemu tehnu so sprva pravili kar house. Šele britanska založba Virgin je leta 1988 na kompilaciji za angleški trg uporabila ime tehno, ki ji ga je predlagal Juan Atkins (pionir tehna iz Detroita, op. p.). Termin se je prijel šele leta kasneje, ko je bil v Evropi, predvsem v Angliji, izraz acid house preveč povezan z drogami in ilegalnimi zabavami.

Pri tehnu gre za minimalistično glasbeno formo brez ustaljenih pop vzorcev. Melodija se gradi na drugačen način – oziroma se ne gradi, saj nima uvoda in razpleta, kot ga imajo sicer rock ali pop komadi, delno tudi house izpeljanke. Ponavljanje oziroma zankanje mu omogoča abstrakcijo in hipnotizem. Podobno kot disko in house tudi tehno odlikuje močna telesnost.

Do neke mere je to res. Rekel bi, da ga zaradi njegovega hipnotizma, ki nad površjem deluje surovo, pod površjem pa dolgočasno, kapital nikoli ni uspel povsem nagačiti. Seveda pa je glasbeni industriji uspelo ustvariti, zloščiti in prodati zvezdniške didžeje po ustaljenem pop vzorcu.

Seveda tudi v podzemlju obstaja določena hierarhija, vendar se velike številke pričnejo v progresivnih in omehčanih odvodih tehna, podobno kot nekoč pri vse bolj komercialnih in množičnih prireditvah Love Parade in Mayday. Degenerirani stadionski fenomen v popu trenutno prevladujoče EDM (electronic dance music) glasbe pa ima več skupnega z resničnostnimi šovi kot oddaljenimi elektronskimi predniki.

Večina s poslušanjem tehna res ni začela v knjižnici ali na prenosniku. Rokovanje s tehnom se običajno zgodi na zabavi, privatni ali takšni v klubu z močnejšim ozvočenjem. Šele takrat se začuti materialnost te glasbe in moč njene primitivnosti, ki nekomu, ki tehna ni navajen, lahko odzvanja le kot ponavljajoči se vzorec.

Tehno »premakne« poslušalce, zato v klubu verjetno občutimo nek trans, ki ga prisotni soustvarjamo – kar so konec koncev poznala tudi različna plemena. To seveda ne pomeni, da se tehno posluša le na tak način. Velik del nima in ne potrebuje klubske senzibilitete.

Drži, v klubski kulturi poznamo tudi drugačno igro in konstrukcijo identitet, od spolnih do razrednih, obenem so predvsem začetna tehno praznovanja tako v tujini kot pri nas grobo kršila prevladujoče potrošniške normative. Marsikomu so stopila na žulj. Margaret Thatcher je v začetku devetdesetih let s pomočjo rigoroznih zakonov organizatorjem ilegalnih zabav in celo njihovim udeležencem nalagala drakonske kazni.

Tehno pa obenem sodi med estetike, ki se ukvarjajo tudi s tesnobnostjo, odtujenostjo in osamljenostjo, ustvarjalci pa nemalokrat ostajajo anonimni… Problem je nastal, ko je na neki točki popularizacije žanra začela izhajati glasba, namenjena predvsem didžeju kot obrtniku. Konec devetdesetih let lahko označimo kot začetek širše rave subkulture, ki je poleg odprtosti prinesla tudi strogo uniformiranost. Pri tem glasba ni bila izjema. V tistem času se izoblikujejo vedno bolj omejujoči kriteriji, ki danes služijo kot muzejske stene tako imenovanih »oldies goldies« dogodkov. A zadnja leta se tehno ponovno odpira, oplaja se z noise glasbo, eksperimentom, acidom in industrijskim hrupom. Razloge za to vidim v abstraktnosti njegove forme in dostopnosti glasbene programske opreme.

To je bil korak, ki pa je imel svojo ceno: nakopičena glasba ni imela filtra. Danes se ponovno vzpostavljajo mehanizmi selekcije. Ne izgubljamo se več v zastrašujoči količini izdaj.

Veliko; koliko je kakovostnega, pa je drugo vprašanje.

Morda Chilli Space res komunicira predvsem s poznavalsko publiko, a gre za specifičen podžanr elektronske glasbe. Se pa ta projekt ravno to poletje zaradi entuziazma ustvarjalcev ponovno predstavlja na mnogih lokacijah (na katerih zbirajo tudi sredstva za vinilno izdajo, op. p.). Obenem nastopi skupin, kot sta Ago Tela in Niplodok, nakazujejo, da imamo dovolj ne le zanimivega avtorskega materiala, ampak tudi unikatnih izvajalcev. Pričakujem, da se bo v prihodnjih letih okrepila še založniška dejavnost, ki pa bo nagovarjala predvsem zainteresirano svetovno javnost.

Sam sem sceno ujel za rep konec devetdesetih let, v za večino zlati dobi tehna, torej v drugi fazi razvoja, ko je tehno postal že precej karnevalski. »Partiji« so že bili dober posel, obenem so kršili ustaljene norme preživljanja prostega časa. Slavili so telesnost in pobeg, kar se je zrcalilo v grotesknem realizmu takratnih zabav. Prva faza razvoja, ki so jo zaznamovali tudi ilegalni partiji, predvsem pa glasbena odprtost, pa se pri nas prične v prvi polovici devetdesetih.

V glasbenozgodovinski liniji si bom dovolil analogijo z mnogimi evropskimi glasbenimi središči, kjer je tehno posredno izšel iz industrial in EBM (electronic body music) zvrsti. Konec sedemdesetih let, ko je tehnologija že toliko napredovala, da je omogočila rocku nenavadno ali že nekoliko komično kompleksnost, se je zgodil neki obrat: dostopnejša tehnologija je omogočila ustvarjanje glasbe z manj denarja, glasbenih izkušenj in ljudi. Kot v industrijskih Manchestru in Birminghamu, tako tudi v Ljubljani…

Še bolj ustrezna preslikava bi bile železarske Jesenice (smeh), a govorim le o Ljubljani. Člani Borghesie, našega največjega EBM benda, pravzaprav prihajajo iz Pulja in Reke. FV disko, ki je v osemdesetih zasedel znamenito klet na Kersnikovi, je tam začel z EBM večeri. Kasneje je Aldo Ivančič, bobnar pri Borghesii in didžej kluba FV, dal prostor mladim, ki so segali po novih elektronskih godbah. Ne samo po pionirskem tehnu – vrteli so tudi acid house in različne pop izpeljave plesne glasbe.

Takrat je tehno našel pot v vsako slovensko vas. Mnogi tedanji klubi, ki so jih krasila eksotična imena in še bolj eksotični interierji, bi si zaslužili posebno obeležje. Poroka lokalne interpretacije futurizma in plastičnega rastlinja je rodila »nepozabne izkušnje« in nekateri od teh klubov delujejo še danes. Tretjo fazo razvoja zaznamuje šranc, spačena oblika tehna, kjer se je scena nadaljevala le v eno smer: vedno trše in močneje. Tudi to se je moralo nekje končati.

Na razvalinah je nato na eni strani zrasel ljudožerski koncept, ki ustreza šovbiznisu, z go-go plesalkami in retro ikonografijo. Poskušajo tržiti neko »muzejskost«, ki pa dejansko sporoča, da je tehno mrtev, tako kot je mrtev rock. Medtem pa manj izpostavljena, a kontinuirana podzemna scena v Ljubljani, Kranju, ponekod na Štajerskem in drugod ustvarja in sledi drugačnim idejam in zvoku. Spremlja in soustvarja sodobne tokove klubske elektronike in jih redno predstavlja bolj avanturističnemu domačemu občinstvu.

Izjemen, zadostuje že pogled na pogorišče scene v Mariboru. Poleg Radia Študent, ki je danes žal podobno kot Klub K4 žrtev študentske privatizacije in neodločnosti pristojnih institucij, je treba omeniti še legendarno oddajo Consumer Recreation (tudi ime priznane Umkove založbe, op. p.) na radijski postaji Gama MM, nekakšen slovenski kasetni fenomen.

Iznajdljivi posamezniki lahko in že ustvarjajo na lastno pest, a na dolgi rok si v tako majhnem mestu, kot je Ljubljana, težko predstavljam, da bi jim uspelo to, kar se je dogajalo v K4 zadnjih deset let, ko v eni sapi težko naštejemo tretjino eminentnih gostov. Za kruto primerjavo zadostuje nočni izlet v precej večja, a v tehno ponudbi uborna mesta – Zagreb ali Dunaj.

Treba se je zavedati, da se dobiček, ki ga je v časih dobrega vodenja s svojim delovanjem ustvaril Klub K4, ni vlagal nazaj v klub. Slabe dneve so delno pomagale prebroditi subvencije, a ko je scena tekla, se je izkazalo, da bi lahko živela sama od sebe. Predvsem bi potrebovala zdravo okolje, toda tega ji ŠOU ni omogočil.

Potrebujemo prostor in dolgoročni načrt, ki bi spodbudil predvsem mlade. Klub K4 ali pač neki drug klub bi moral biti stabilen in financiran na podoben način kot Kino Šiška, ki v bistvu nima infrastrukture za klubske dogodke, čeprav jih poskuša izvajati. Nekdo mora prepoznati vrednost klubske kulture! Zaradi stanja, v katerem se nahaja ŠOU, od tamkajšnjih funkcionarjev ne pričakujem ničesar, tudi s strani ministrstva pa v luči novega Nacionalnega programa za kulturo ne gre pričakovati veliko razumevanja za sodobno urbano glasbo.

Enostavno gre za zavzemanje javnega prostora, s čimer udeleženci uveljavljajo pravico do združevanja in se borijo za samoorganizacijo. Če se mladi ne bodo borili za svoje prostore, bodo kmalu lahko dvignili pest le še v zlati cirkuški kletki.