Slikar Matej Čepin je samouk, hkrati pa se aktivno vključuje v sodobno slovensko vizualno sceno. Živi in ustvarja v Celju. Nenavadnost njegovih del je pred časom pritegnila tudi kustosa Bežigrajske galerije Miloša Bašina. »Do sodelovanja je prišlo spontano, kustos me je v začetku novembra lani prijazno povabil k razstavi, jaz pa sem povabilo z veseljem sprejel. Moje delo je spremljal že prej, izbor za razstavo pa sva opravila skupaj. Razstava ni bila mišljena pregledno, lahko pa seveda deluje tako, saj gre za dela, nastala med letoma 2014 in 2023. Sam vedno razmišljam na način, da so ob novih delih tudi tista od prej, kar pa mora biti na razstavi povezano smiselno,« je povedal slikar. Dodal je še, da dela, ki so že nastala, nedvomno vplivajo na nova dela, ki še bodo nastajala. »Ustvarjalni proces je pri meni vseskozi v mislih, v nekakšnem gnetenju, in to potem kroji nadaljnji proces.«
»Slikar je predlagal nekaj slik, nekaj sem jih izbral sam, v nobenem trenutku pa ni dvoma – sam bi izbral vse, ki sem jih videl,« je dejal kustos Miloš Bašin. »Vsa dela so odlična, glede na motive, nove kadre. Ob pripravi njegove razstave sem se spomnil na nedaven pregleden izbor filmov Živka Kladnika v Bežigrajski galeriji 2, kjer je bilo prav tako v izobilju kadrov, ki so bili novi, vsak posebej pa je bil tudi izumiteljski. Isto velja za dela Mateja Čepina.«
Mrakobne pokrajine
Čepinove slike nas vpeljejo v pokrajine, kjer se zdi, da se je čas ustavil, čeprav je čutiti ritem življenja ljudi in rastlin. Hkrati so slike kot zamrznjene fotografske ali filmske podobe človeških figur, ki zrejo proti nam in hkrati mimo nas, izpostavlja kustos. Ljudje so osamljeni in hkrati združeni. V teh krajinah, ki so lahko urbane ali pa so prizori narave, se avtor vrača k pejsažu, vizualno pa ga odlikuje upodabljanje neskončnosti, ki implicira svobodo in upanje, z različnimi pogledi na prostor. Vanj so vseljene samotne stavbe, šotor cirkusa, mrakobno vreme, zamolkla svetloba, drevesa brez listja, cvetoče rastline. Kot bi upodobljen svet čakal novo pomlad.
»V letih ustvarjanja se zgodi nekakšen proces, ki te vodi naprej, in če veliko ustvarjaš, se to seveda nekje izrazi,« je povedal avtor. »Hkrati se to dogaja v nekem obdobju, času, v katerem deluješ. Sam se izražam vizualno oziroma skozi sliko, in vse, kar se dogaja okoli, na neki način vpliva na to pot.« O zamolklosti slik pa: »To je moja barvna lestvica. Tako vidim življenje in svet, čeprav se pojavijo tudi odtenki živahnejših barv. Dela so nekakšni avtoportreti mojega zaznavanja sveta in odziva moje notranjosti. Morda je sporočilo v 'zamrznjenosti' slikarskih kadrov v tem, da se je treba včasih za hip ustaviti, premisliti, opazovati. Sodoben človek mora do tega spoznanja priti sam.«
Vse je novo
Kam v sodobno slikarstvo oziroma vizualno umetnost, tukaj in čez mejo, bi lahko umestili Čepina? Kustos pojasnjuje: »Zaobšel je vse likovne smeri slikarstva. Je dejanski samorastnik. Vse je novo. Kombinacije barv, nanos barve, ki je med črto in ploskvijo. Nanos barve je večinoma v ospredju slik zgoščen in se približuje reliefu, s tem pa poudari, kaj je na sliki spredaj in kaj v ozadju.«
Dejal je tudi, da je v Čepinovem slogu slikanja vse tako resnično, da je resničen v svoji resničnosti. »Pa to ni realizem. To je v avtorjevi umetnosti, v ustvarjanju, v doživljanju tega sveta do skrajnosti lepo. Gre za skrajno natančne umetnine, kjer ni ničesar odvečnega in nič ne manjka. Govorimo lahko o skrajni odgovornosti njegovega pozitivnega razmerja do vsega. Čeprav sta v njegovih delih silovita spontanost in hkrati mir, mir pričakovanja, kljub občasnim tesnobnim občutkom, so njegove slike zaključene umetnine; iz njih ne razberemo, kaj je bilo in kaj bo. Zrenja pogledov naslikanih ljudi pričakujejo naš pogled. In ne samo to. Morda pričakujejo, da se jim pridružimo …«
Nekateri Čepinovi formati slik so zelo veliki ali zelo majhni, kar lahko galerijski prostor spravi v zadrego. A kot je povedal kustos Bašin, sta z umetnikom izbirala ne glede na velikost. »Čeprav naša galerija ni velika, lahko razstavimo veliko likovnih del. Razstava je nastajala že pred postavitvijo, a šele v galeriji se dela dokončno združijo v novo celoto, v novo sožitje slik.«
