Na slikarstvo gleda kot na individualno oziroma posamično dejanje, ne zgolj v odnosu do načina dela oziroma samostojne izdelave slike, temveč tudi v odnosih med samimi slikami; teh kljub skupnim vsebinskim izhodiščem nikoli ne povezuje v serije, kajti vsako posamezno sliko vidi kot v sebi zaključeno zgodbo. Zgodbam je skupna retrofuturistična ikonografija, ki jo največkrat zajema iz malhe filmskih junakov in junakinj, ki jim doda zlovešč zaplet: prikazuje protislovje med idejo o svetli tehnokratski prihodnosti, ki se vedno odmika na račun sociopolitične realnosti. Namesto srečnih vesoljskih potnikov tako z okostnjaki v skafandrih prikaže neprilagojenost človeka za potovanje zunaj orbite. Iz znanstvenofantastične literature se umetnik uči, kako nepredvidljiv in hkrati povsem očiten je razvoj tehnologije, kajti zgodovina in tehnologija sta samo splet okoliščin.
Adrijan Praznik se trenutno predstavlja s slikami velikega formata na razstavi Neujemanja v galeriji Equrna v Ljubljani. Kuratorka razstave Petja Grafenauer, ki je njegovo delo postavila ob bok slikam Eve Lucije Kozak, ki smo jo v tej rubriki predstavili maja lani, je zelo natančno ugotovila, da je umetnikovo slikarstvo povsem zasidrano v refleksijo sodobnega časa. Ugotavlja tudi, da za podobe želja, herojstva in nasilne smrti ni povsem jasno, ali so kritične, cinične ali idolatrijske. Pri Prazniku in Evi Luciji Kozak je na ravni obdelave slikarske ploskve zaznati precej različen pristop – umetnikovo delo je ikonično, umetničino pa pripovedno – na pomenski ravni pa oba zelo jasno razpirata družbena protislovja. Skupen jima je tudi način priprave skic, ki jih največkrat zajemata s spleta, pripravljata v programih za digitalno obdelavo podob in šele potem preneseta na platno. Ta prenos, ki ga Petja Grafenauer imenuje remediacija, je ključnega pomena, kajti bežeče in neulovljive nesmisle, ki imajo tako humoren kot grozljiv učinek, ujameta v statično podobo.
Poleg samostojnega dela je Praznik sodeloval tudi pri kolektivnih akcijah in prostorskih postavitvah, v katerih so se skupine avtorjev mlajše generacije spraševale, kako oblikovati odločitve, ki niso podrejene vnaprejšnjim družbenim ciljem, temveč jih upravljajo medsebojni dogovori, zavezani zgolj sporazumom med posameznicami in posamezniki, ki so pristali v medsebojno izmenjavo. Ena od takšnih akcij je bila Š.K.A.R.T. kafeart v galeriji KUD Franceta Prešerna, pri kateri so Brina Ivanetič, Gal Košnik, Vid A. Batista, Staš Vrenko, Adrijan Praznik, Lenka Đorojević, Matej Stupica, Jelena Sokić in Neža Jurman napravili pravo eksplozijo v galerijskem prostoru, ga povsem predrugačili in svoja umetniška dela vanj umestili ne na način okrasja, temveč območja za postavljanje novih in drugačnih pogledov. Pri tem je njihovo delo ostalo samostojno. Še en korak naprej k skupinskemu in kolektivnem delu pa je umetnik napravil v skupini G3 (Boris Beja, Adrijan Praznik, Jan Tomažin), ki je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru postavila enotno prostorsko instalacijo Divji.