V Moderni galeriji v Ljubljani je trenutno na ogled obsežna razstava, ki Jakca prikazuje tudi v drugačni vlogi – kot fotografa. Fotografsko delovanje likovnih umetnikov v tem času ni neobičajno, saj je leta 1922, ko kupi svoj prvi aparat, fotografija že široko dostopna. Četudi je Jakac odlično obvladoval formalne in tehnične zakonitosti medija ter obenem poznal tendence avtorske fotografije, ki je prav tedaj postajala integralni del likovne umetnosti, svojih fotografij ni javno prikazoval. Očitno jih ni dojemal kot del umetniške prakse. Obiskovalec je tako priča podobam iz zasebnega albuma, ki ponujajo vpogled v avtorjevo življenje in intimo in ki so pospremljene s pretežno likovno-analitičnimi interpretacijskimi besedili. Prva fotografija na razstavi, ki prikazuje Jakca v Pragi v družbi študentskih kolegov, zbranih okoli golega ženskega modela, s stališča formalne analize res odraža avtorjevo virtuozno obvladovanje svetlobnih kontrastov in občutek za kompozicijo, vendar ob boljšem pogledu odstira tudi drugačne poudarke. Gledalec je namreč soočen s podobo v svoji goloti krhkega ženskega telesa, tesno obkroženega s postavami petih oblečenih moških. Trije izmed njih žensko pomenljivo sklonjenega pogleda, ki v svojem položaju izraža skrajno nelagodje, poželjivo gledajo, objemajo in skrivoma otipavajo. Z njo pozirajo kot s plenom.
In prav ta fotografija manifestira občutje celotne razstave, ki sicer često odlična dokumentarna fotografska dela nekoliko pomanjkljivo postavlja v širši kontekst prostora in časa in se namesto tega posveča zlasti dosledni likovni analizi in vzpostavljanju nekaterih očitnih povezav med avtorjevo grafično-slikarsko in fotografsko produkcijo. Podobe so namreč zlasti vizualni dokumenti, ki prikazujejo zvedavi pogled človeka iz province na širni svet. Tako ni nenavadno, da je Jakac fasciniran nad tehnološko naprednim okoljem ZDA, kjer je bival med letoma 1929 in 1931, v času najgloblje ekonomske krize. V objektiv lovi industrijske komplekse, mnoštvo avtomobilov in nebotičnike, od koder strastno fotografira iz ptičje perspektive. Očitno je dobro poznal delo Sovjeta Alexandra Rodčenka, ki je v fotografijo vpeljal nove formalne zakonitosti kompozicij iz nenavadnih zornih kotov. Četudi Jakac mestoma uporablja sorodne prijeme, je njegova praksa v prvi vrsti izjemno heterogena, najsi bo to krajinska, dokumentarna ali avtorsko občutena fotografija. Kljub njegovi nesporni veličini pa zbrani materiali jasno nakazujejo, da Jakac znotraj fotografskih praks ni ustvaril vidnejših presežkov. Tako razstava, ki igra predvsem na všečno karto obravnavanja življenja znane osebnosti, izzveni nekoliko neracionalno. Številni ustvarjalci iz tega obdobja, ki so se načrtno in osredotočeno posvečali fotografskemu mediju, si namreč še niso prislužili poglobljene monografske obdelave. Kljub temu pa je zaradi zgodovinsko-dokumentarne vrednosti prikazanih podob razstava Božidar Jakac in fotografija vsekakor vredna ogleda in premisleka.
