Boris Beja izrisuje šrafure na prazen notni papir. Repetitivno tvorjenje grafitnih sledi, omejenih s prostorom notnega črtovja in trajanjem glasbene podlage, v sebi nosi časovno sled oziroma je procesualno dejanje, s katerim se materializira osnovna temporalnost in teritorialnost avtorjevega bivanja ter ustvarjanja.
Tako kot je Igor Zabel opisal delovni proces Romana Opalke, je tudi tukaj posredi »nespektakularna, ..., metodična in enolična dejavnost«, sorodna meditacijskim praksam ali delu srednjeveškega meniha. Vendar je, za razliko od Opalke, ki je ravno tako razodeval lastno časovnost, Bejeva gesta veliko manj intimna oziroma se hkrati vzpostavi kot družbena, saj avtor preko nje meri na (ne)vidnost meje med življenjem in delom, značilne za prekarne zaposlitve ter umetnika kot prototip prekarnega delavca.
Beja namreč v dani situaciji misli umetnost in dela znotraj prostora in časa, ki bi mu večina pripisala osebni, zasebni predznak in ga posledično izvzela iz kategorije delovnega. Pa vendar, ali ni delo umetnika ravno v pripravljenosti na sprejemanje in procesiranje dražljajev iz zunanjega sveta? Ta projekt je sicer avtor sam neločljivo povezal s svojim življenjem. A povezal ga je s svojim življenjem, ker je tudi sleherni projekt (zaradi projekcije časovnosti) povezan z življenjem samim. V tem se meja poklicno-zasebno vzpostavi kot membrana, ki je ravno tako prepustna za dražljaje kot meja, ki zaznamuje prostor njegovega ateljeja in zazdi se, da se najbolj kreativen, produktiven del ustvarjanja odvija ravno na preseku linij/črt/mej oziroma, kot je to avtor poimenoval projekt, Between the lines.
Ravno zaradi tega, vedno znova vzpostavljajočega se odnosa med življenjem in delom, ki se manifestira skozi kategorije fleksibilnosti, mobilnosti, simultanosti ipd.
