Umetnostni zgodovinarki Urška Jurman in dr. Martina Malešič sta članici organizacijskega odbora mednarodnega simpozija Razstavljanje na Slovenskem, ki je nedavno že drugič potekal v Mestnem muzeju v Ljubljani. Urška Jurman je sicer programska vodja Društva Igorja Zabela za kulturo in teorijo, urednica, organizatorka dogodkov na področju sodobne umetnosti in soskrbnica sklada Solidarni s kulturo. Martina Malešič pa je arhitekturna zgodovinarka, predavateljica in raziskovalka na oddelku za umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani. Pred tremi leti je sodelovala pri razstavi H konkretni utopiji: arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980 v MoMA v New Yorku, lani pa je bila na 17. beneškem arhitekturnem bienalu članica kuratorske ekipe, ki je zasnovala slovenski paviljon Skupno v skupnosti.
Kako je prišlo do simpozija
Razstavljanje na Slovenskem?
Urška Jurman: Pobuda za nedavni simpozij, že drugega na to temo, je na naše Društvo Igorja Zabela prišla z oddelka za umetnostno zgodovino. Že leta 2015 smo skupaj zasnovali niz predavanj o spomenikih NOB, na poznejšem simpoziju smo obdelali spomenike, vezane na prvo svetovno vojno, ter izpeljali niz javnih predavanj o razstavljanju na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Simpozija Razstavljanje na Slovenskem – leta 2019 in letos – sta naše razmisleke o razstavljanju zgostila.
Martina Malešič: Prvo delovno skupino smo poleg Urške Jurman sestavile raziskovalke s filozofske fakultete, poleg mene še dr. Beti Žerovc, ki se v svojih raziskavah sistematično posveča umetnostnemu sistemu in zgodovini razstavljanja slovenske umetnosti, dr. Asta Vrečko, ki prav tako raziskuje te teme s poudarkom na obdobju med obema vojnama, ter mladi raziskovalec Miha Valant. Kot partnerji obeh simpozijev so se nam pridružili še Galerija Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki, Koroška galerija likovnih umetnosti ter Muzej in galerije mesta Ljubljane. MGML je že drugič ponudil prostor v Mestnem muzeju, da smo se lahko odprli tudi širši javnosti. S prispevki kustosov z različnih koncev Slovenije smo v simpozija vnesli dragoceno decentralizirano perspektivo.
Kaj vaju je na simpoziju
posebej nagovorilo?
Urška Jurman: Večina prispevkov iz tujine je bila vezana na čas druge Jugoslavije, pri tem pa je izstopalo zanimanje za ljubljanski grafični bienale, ki je eden najstarejših na svetu. Ta umetniški dogodek je odigral zelo pomembno vlogo tako v kulturni diplomaciji kot na mikroravneh v biografijah umetnikov. Recimo kolega s Poljskega Wiktor Komorowski, ki raziskuje grafične bienale v Evropi, je govoril o razstavljanju poljskih umetnikov v Ljubljani in kako je to vplivalo na njihovo biografijo. Prejemniki nagrade na ljubljanskem grafičnem bienalu so imeli odprtih več priložnosti za razstavljanje v tujini, po zgledu našega so ustanovili tudi grafični bienale v Krakovu.
Martina Malešič: Simpozijske teme so bile zelo kompleksne in raznovrstne. Ponovno se je pokazalo, da zgodovina razstavljanja ponuja zelo poveden vpogled v zgodovino umetnosti pa tudi družbe. Skozi branje razstave, ki jo lahko obravnavamo kot avtonomen, a hkrati s kulturnim prostorom zraščen medij, lahko izoblikujemo bolj celosten pogled na zgodovino umetnosti obravnavanega obdobja.
Arhitekturo šele v zadnjem
obdobju dojemamo tudi kot
(razstavno) umetnost, kajne?
Martina Malešič: Za področje razstavljanja oblikovanja na Slovenskem so bile že napisane temeljne študije, na primer za BIO, katerega zgodovino so temeljito raziskali in zapisali pred leti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), medtem ko je za arhitekturno razstavljanje raziskav še zelo malo. Je pa na simpoziju leta 2019 prišlo do pomembnega uvida, da na razstavljanje arhitekture ne moremo gledati na enak način kot na umetnost oziroma likovno umetnost, ampak je treba razmišljati tudi o drugih formah. Takrat je na primer dr. Nika Grabar govorila o Odprtih hišah Slovenije, o festivalu, ki se na neki način s tem, da lahko arhitekturo vidiš v živo, bolj približa pojmu razstavljanja kot pa klasična razstava s posrednim gradivom, kot so fotografije in načrti.
Urška Jurman: Tudi prispevek Maje Vardjan in dr. Cvetke Požar, kustosinj iz MAO, na letošnjem simpoziju je govoril o pomembni vlogi, ki so jo že v 50. in 60. letih odigrale razstave vzorčnih stanovanj v merilu 1:1. Modele takih idealiziranih vzorčnih stanovanj so v času razstave naseljevali celo »stanovalci« in uprizarjali načine njihove rabe in življenjskega sloga. Te razstave so pravzaprav prikazovale nove bivanjske koncepte in bile namenjene izobraževanju strokovne in širše javnosti o kakovosti bivanja, spodbujale pa so tudi množično proizvodnjo notranje opreme. Razstava Stanovanje za naše razmere leta 1956 na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču je imela izjemen obisk.
O čem vse nam razstave lahko
govorijo poleg umetnosti?
Martina Malešič: Umetniška dela so z razstavljanjem postavljena v širši kontekst, ki je odvisen tako od neposrednega in simbolnega namena razstave kot od institucije, ki razstavo organizira. Na posameznih razstavah in v razstavnih programih odsevajo družbene, politične in ekonomske sile, ki oblikujejo določeno obdobje. Razstave ne služijo zgolj predstavitvi in trženju umetnin, temveč posredujejo najrazličnejše vsebine in koncepte, pogosto so pomemben medij kulturne mediacije in diplomacije, lahko so tudi pomagalo pri gradnji identitete. Po drugi svetovni vojni so na primer prav razstave s predstavljanjem umetnosti služile kontemplaciji novega časa in posredovanju univerzalnih vrednot, kot so sodobnost, svoboda, odprtost.
Urška Jurman: Razstavljanje umetnosti je pomembno vlogo odigralo že v 19. stoletju, v času modernizacije in vzpostavljanja nacionalnih identitet, kot na primer Deželni muzej za Kranjsko v Ljubljani. O tem je na simpoziju predavala kustosinja Narodnega muzeja dr. Mateja Kos.
Martina Malešič: Pomembna tema, izpostavljena tudi na simpoziju, je bilo obdobje po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji, kjer se jasno vidi, kako ta čas tudi pri nas prinese pospešeno institucionalizacijo umetnostnega sistema in porast razstavljanja umetnosti. Obstoječim razstaviščem se pridružijo nova, z Moderno galerijo v Ljubljani na čelu. Ob umanjkanju konkretnega umetnostnega trga so prav te javne institucije z razstavami prevzele glavno težo umetnostnega sistema.
Urška Jurman: Zanimiv fenomen je bila galerija Adria Art Gallery v New Yorku, o čemer je na simpoziju predavala dr. Nadja Zgonik. Ta specializirana galerija s konca 60. let je bila namenjena prodaji jugoslovanske umetnosti ameriški javnosti, pobudnik pa je bil Zoran Kržišnik ob pomoči podjetja za mednarodno trgovino Intertrade iz Ljubljane. Čeravno je obstajala samo eno leto, med letoma 1967 in 1968, je bila zelo ambiciozno zastavljena.
Martina Malešič: V 60. letih so se odnosi z ZDA zelo okrepili na najrazličnejših ravneh, od politike do kulture. O razstavah ameriških umetnikov pri nas je na simpoziju predavala Asta Vrečko. Istočasno je na področju arhitekture in urbanizma potekal zelo pomemben ameriško-jugoslovanski projekt, ki ga je financirala Fordova fundacija za usposabljanje jugoslovanskih prostorskih načrtovalcev. To niso bila naključja, ampak del diplomacije, strateškega pozicioniranja Amerike v tistem času.
Starejši Ljubljančani pogrešajo Jakopičev paviljon. Bo še kdaj zaživel?
Urška Jurman: Ideje o ponovni postavitvi se vedno znova pojavljajo. Ampak danes je institucionalna mreža za likovno umetnost zelo razvejana, kontekst je torej zelo drugačen kot v času postavitve Jakopičevega paviljona. Osebno nisem naklonjena ponovni postavitvi Jakopičevega paviljona zaradi obujanja samega. Take investicije je treba gledati kontekstualno in relacijsko – vsaka nova pridobitev vpliva na obstoječe institucije, produkcije, pobude, organizacije.
Ali Cukrarna dobro sovpada z obstoječo mrežo ali je bila nepotrebna?
Martina Malešič: To se bo šele videlo. Se strinjam z Urško Jurman, vsaka nova institucija pomeni odvzem sredstev, ki so na voljo. Nasploh so zgodovinske rekonstrukcije lahko izredno problematične, ne le z materialnega, temveč tudi s simbolnega vidika. Predvsem pa, ali je Jakopičev paviljon v taki obliki in z namenom, kot je nastal pred 113 leti, danes sploh še potreben? Bolj smiselno se mi zdi vlagati v programe obstoječih institucij in razmišljati o novih prostorskih ter organizacijskih oblikah kot ponavljati stare. Tudi takšnih tem smo se na simpoziju dotaknili, z vpogledom v sodobne kuratorske prakse in nove razstavne formate.
