Danes ob 19. uri bodo v Ljubljani prisluhnili novemu zvočnemu sprehodu, ki je nastal v produkciji Zavoda za procesiranje sodobne umetnosti Cona. Avtorica Neža Knez mu je dala naslov Sledim, osnovna izhodiščna točka pripovedi je namreč pot meteorološkega balona, ki mu je umetnica sledila v živo, ko je izginil iz vidnega polja na nebu, pa s pomočjo meteorologa še na računalniku. Te sicer običajne, a večje balone iz lateksa, na katere so privezani posebni instrumenti, meteorološke postaje spuščajo v zrak, da prek njih odčitajo, kaj se v vremenskem kontekstu odvija »tam zgoraj« v smislu vetrov, vlage, temperature, zraka in kakšno napoved lahko pričakujemo navadni smrtniki tu spodaj.
Štiridesetminutna zvočna kompozicija ob prepletu umetničinega glasu združuje terenske in studijske posnetke, intervjuje s strokovnjaki ter posnetke meteoroloških instrumentov, ki so zvočno zelo zanimivi, pove intermedijska umetnica, ki ustvarja med Ljubljano in Zagrebom. »Zanimale so me vremenske analogne naprave, ki zaradi tehnološkega razvoja počasi izginjajo. Eden od instrumentov, s katerim merijo vlago, je denimo narejen iz človeških las, saj so ti izredno občutljivi v reagiranju na vlago. Odkrila sem toliko zanimivih stvari. Denimo rakete za oblake, ki so sicer v zatonu, a sem slišala, da se še vedno uporabljajo na črno v predelih Srbije. Kmetje jih sami spuščajo v zrak, da bi si tako naredili umetni dež.«
Življenje na postaji
Avtorica novega zvočnega sprehoda je lani v Zagrebu preživljala čas v prijateljičinem studiu, blizu meteorološke postaje, ko je njeno pozornost pritegnilo čudno leteče bitje. »Meteorološke balone sem lahko tam večkrat videla, saj jih v Zagrebu spuščajo vsak dan ob 14. uri (pri nas jih ob 6. uri). Zanimalo me je, kaj se dogaja, pa sem se odpravila do postaje, kjer sem se spustila v pogovor s tamkajšnjimi strokovnjaki, ki na teh postajah živijo.« Ti ljudje so ji odprli vrata v svoje skrivnostne brloge, v majhne pisarne, katerih estetika se je po pripovedovanju sogovornice najbrž udomačila nekje v osemdesetih letih. Ob delovni mizi je postelja, na steni pa naprava, ki je za meteorologe nepogrešljiva – ura.
Nežo Knez je pri teh opazovalcih najbolj fasciniral njihov življenjski slog, njihova učenost, s katero so opazovali vremenske pojave, predvsem pa rituali, ki na postajah do minute natančno krojijo njihov vsakdan. »Opazovalci so na meteoroloških postajah dan in noč. Tam opazujejo vreme in odčitavajo svoje naprave. Prisrčno smešno, nekako romantično je videti gospoda z dvometrskim meteorološkim balonom. Ta leti zelo daleč in na koncu zaradi tlaka poči. Na balonih so čipi, ki jim pravijo sonde. Z njimi merijo marsikaj, sicer pa sama naprava ni toliko zanimiva kot gesta teh balonov v zraku. Tovrstni opazovalci zaradi prihoda novih tehnologij izumirajo,« še pojasni Neža Knez.
Poetično v oblake
Zvočni sprehod Sledim se začenja pri spodnji postaji vzpenjače, s katero se bodo udeleženci povzpeli do Ljubljanskega gradu, kjer se zvočna kompozicija spreobrne v senzorično izkušnjo, v kateri se prepletata znanstvena dokumentarnost in poetičnost umetnosti. Sprehod bo mogoče doživeti tudi jutri, prav tako ob 19. uri, na istem mestu, pri čemer se je treba vnaprej prijaviti. Na gradu bo avtorica vključila tudi performativne elemente, saj bo sama napihovala balon. Njena pripoved je včasih konkretna, včasih pa zelo poetična. Vključeni so posnetki z dne, ko je na računalniku sledila poti glavnega protagonista, balona, ki je na poti iz Slovenije počil nekje v Avstriji. »V trenutku, ko je balon že zelo visoko, skoraj v stratosferi, bodo ljudje v roke dobili led. Govor bo o spremembah, ki se zgodijo, o nizki temperaturi, pomanjkanju tlaka, kar bodo orisali krajši intervjuji z opazovalci.«
Zvočni sprehod Sledim bo zagotovo tudi del letošnjega Festivala korenite zvočne hoje TO)pot, ki bo v organizaciji Cone potekal od 23. do 27. septembra. V festivalsko dogajanje bo letos prvič vključen tudi simpozij Srednjeevropske mreže za zvočne ekologije. Sicer pa ima Neža Knez v mislih že naslednjo temo, naslednji morebitni projekt, ki se navezuje na zelo specifičen hobi: »Obstajajo tako imenovani lovci na meteorološke sonde, torej na naprave, ki so na meteoroloških balonih. To so nekakšni radijski amaterji, ki iščejo te sonde, saj lahko padejo marsikje, recimo v gorah. Obstaja cela skupnost teh zbiralcev.«
