»Povod za nastanek projekta LULAT ME! je bilo zaprtje barov, restavracij in celo javnih stranišč med pandemijo covida-19. Predstavljala sem si damo srednjih let, ki gre v nedeljo na sprehod po prazni Ljubljani. Po dolgem sprehodu jo že tako tišči, da ne more narediti niti koraka več. Počepne ob avto, opravi, kar mora. Izkaže pa se, da je v avtu sedel nekdo, ki ga ni opazila, in jo posnel. Posnetek zakroži po socialnih omrežjih. Sledi poplava nesramnih komentarjev pod videom in v eni od variacij zgodbe ženska naredi samomor,« pojasni enega izmed primerov, ki so navdihnili projekt, Hannah Koselj Marušič. »Žal to ni povsem izmišljen primer, saj se je neka ženska iz Banjaluke res ubila, potem ko je posnetek njenega lulanja zakrožil na omrežju X. No, pri nas pa so denimo Slovenske novice leta 2022 objavile članek z videom ženske, ki se je olajšala v bližini železniške postaje »sredi belega dne«, in to označile za »bizaren prizor«.Ime snemalca videa, seveda, hranijo v uredništvu. Grem stavit, da je sredi istega »belega dne« prav tam lulal vsaj še kakšen moški, če ne celo trije. Ampak to seveda ni »bizarno«, ker oni so moški,« dodaja umetnica.
Od treh fotografij do razstave
Projekt je bil javnosti prvič predstavljen kot serija fotografij avtorice in njenih prijateljic, ki urinirajo v javnosti, kot del Ulične galerije TAM-TAM. Ob otvoritvi razstave pa je Hannah Koselj Marušič ustvarila tudi profil na instagramu, ki nagovarja ženske, naj pošljejo fotodokumentacijo svojih uriniranj v javnem prostoru. »Sprva nisem vedela, kako se bo obneslo, a ideja je bila ljudem simpatična in že prvi teden sem začela prejemati fotografije ter pričevanja o različnih neprijetnih izkušnjah žensk med lulanjem na javnih krajih. Na žalost gre predvsem za spolno nadlegovanje s strani moških,« pove. Na profilu objavlja tudi pričevanja in dokumentacijo drugih profilov, ki se dotikajo podobne tematike, kot na primer Poscana Ljubljana ali video performans Pissing. Projekti, ki se nekaterim lahko zdijo na prvi pogled odvračajoči, pa v sebi nosijo globoko sporočilnost, saj je, kot pojasni Hannah Koselj Marušič, uriniranje najosnovnejša človeška potreba, pa vendar spolno zaznamovana. Za tokratno razstavo je umetnica izbrala komentarje, ki so se zbrali na instagram profilu projekta, saj je dvojni standard za moške, ki urinirajo v javnosti, in žensko, ki počne isto, opazen prav prek množice nesramnih, fetišističnih in ogorčenih komentarjev pod vsako objavo na profilu. Projekt tako pod drobnogled postavi pozicijo neenakosti: čeprav gre za sistemsko in vsedružbeno problematiko, njene posledice ženske na lastni koži občutijo v najbolj vsakdanjih situacijah in pri opravljanju najbolj naravnih funkcij.
Umetnost, ki destigmatizira
Kot pove kuratorka razstave Olja Simčič Jerele, jo je pri postavitvi najbolj zanimalo nasprotje. »Nasprotje med samimi objavami na profilu in reakcijo javnosti ter med normalizacijo moškega uriniranja v javnosti kot naravne funkcije in stigmatizacijo ženskega uriniranja kot fetišističnega in divjega dejanja,« pove. »Razstava LULAT ME! je tako sestavljena iz dveh delov: zina, ki predstavlja zgodbe in objave žensk s profila, in digitalnih kolažev, sestavljenih iz fotografij skupinskega lulanja, ki ga je organizirala umetnica v sklopu priprave na razstavo, v kombinaciji z reakcijo širše javnosti. Ta sega vse od fetišističnih komentarjev in nesramnih sporočil moških na samem profilu do člankov o realnih posledicah, ki doletijo ženske zaradi takih dejanj.« Glavni cilj razstave pa je destigmatizacija primarnega dejanja. »Mislim, da umetnost lahko zares destigmatizira samo v primeru, da ima dovolj velik doseg, kar ni lahka naloga, saj galerije na žalost pritegnejo zelo omejeno množico ljudi. Zato sem se pri projektu LULAT ME! odločila za medij socialnih omrežij, saj tako projekt lahko živi izven zidov galerije in izven časovnih okvirjev,« pove Hannah Koselj Marušič. S projektom si želi doseči predvsem, da bi njeno umetniško delovanje postalo katalizator iskrenih izpovedi, globokih razmislekov ter da bi morda nekoč dosegli enakost spolov. Za konec pa dodaja: »Največ mi pomeni neposreden odziv ljudi, katerih problemov se dotikam s svojimi projekti. V zadnjih letih so to predvsem ženske. Včasih pride kakšna do mene in pove, da ji moje delo vliva upanje. Da je presrečna, da obstaja nekdo, ki se ne boji povedati tega, česar si ona ne upa, pa bi rada.«
