Akademski slikar Jaka Vatovec je diplomiral na ALUO, po študiju je nekaj let bival v Leipzigu, zdaj živi in ustvarja med Postojno in Ljubljano. Skozi slikarska in grafična dela ga zanimajo ritualna simbolika, motivi razkroja, človeške psihe in minljivosti. Vendar njegove lobanje, krste, noži, križi in kače ne pustijo morbidnega vtisa; to doseže z dodajanjem barvnih nanosov, od oranžne, vijolične do rožnate, s tem pa ponudi tudi različna čustvovanja, občutke, večpomenskost.
Pogled kustosov
Rdeča nit obeh razstav False Magic v Alkatrazu in Škucu je vpogled v obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM), s katero se umetnik skozi prvoosebno izkušnjo prvič tako neposredno sooči v smislu vpliva motnje na njegovo slikarstvo. Kustosinji Tia Čiček in Lara Plavčak sta se skupaj z umetnikom znotraj galerijskega prostora v Škucu domislili črne sobe s plesnijo, ki se razrašča iz sredine, »kot misli, ki prodirajo; pri tem sva sledili metaforam, ki jih umetnik naslavlja v svojih delih. Nismo pa hoteli vsega hiperinterpretirati. Ker so to neke zgodbe, kjer je dovolj, da so bile slišane, razumljene. Ljudje ne potrebujejo vseh informacij, da bi začutili empatijo do nastalih slik,« pravi Tia Čiček.
Dodaja, da osebne zgodbe ustvarjalk in ustvarjalcev ostajajo bistven vir za interpretacijo umetniških del, hkrati pa lahko voajerski vpogled arhetipizira njihova življenja kot bodisi romantizirana bodisi neželena. Vendar s tem projektom ne želijo poučevati javnosti o duševni motnji, temveč jo zgolj soočiti z umetniškim materialom, ki stoji kot metafora prvoosebne pripovedi.
False Magic je celosten projekt Galerije Škuc, Galerije Alkatraz in Zavoda SCCA-Ljubljana, kjer so skozi koprodukcijo projekt s svojim delom razširili tudi Vesna Bukovec, Anabel Černohorski, Ana Grobler in Sebastian Krawczyk.
Umetnikova izkušnja
V naslovu razstave False Magic se pojavita dve števili, 3 in 9, ki nista del nekega oštevilčenega cikla, ampak »sta zame z mojo izkušnjo OKM zelo pomembni števili; ko moram recimo v treh sklopih po devetkrat ugasniti luč. Hkrati pa sta nevtralni števili, s čimer tudi razstavi ne izgubita enakopravnosti,« pravi slikar Jaka Vatovec.
»Nikoli doslej se nisem tako neposredno dotaknil svoje osebne izkušnje kot tokrat. Morda so se že prej moja dela na neki subtilen način vedno dotikala te teme, zdaj pa se mi je zdelo, da je pravi čas, da se soočim s tem ter tudi v družbi spregovorim o tako zelo slabo poznani in nerazumljeni motnji. Podobe v medijih o OKM so zelo karikirane, recimo kakšen prikupno zmeden človek, ki ima rad malo preveč reda; seveda pa ni tako. OKM ti lahko absolutno uniči življenje.«
Sam relativno dobro obvladuje motnjo, terapevti so ga naučili orodij, s katerimi si lahko pomaga. »Nekako sem se sprijaznil, da bo vedno del mojega življenja – če se bom boril z njo, bom izgubil. Ključna stvar je sprejemanje. Če hočem ali nočem, se pokaže v mojih delih. Z motnjo se zbudiš in greš z njo spat, ne prihaja v valovih, periodah, je kot neki pokvarjen operacijski sistem, skozi katerega se produciraš. Zato je na razstavi tudi diptih: sliki na prvi pogled ne sodita skupaj, tudi barvno se tepeta. Izhajal sem iz srednjeveških rokopisov, kjer je vhod v pekel vedno upodobljen kot žrelo neke pošasti, v sredini pa je postelja, ki sliki povezuje, kot dan in noč.«
Pravi še, da je bilo postavljanje razstave zanj nekakšna katarzična izkušnja, »ko stvari na slikah na prvi pogled ne povedo neposredno, kaj se v meni dogaja, pa vendarle se počutim nekoliko razgaljenega. Umetnost dojemam kot komunikacijo in znotraj tega je lahko ta razstava zame mejnik v smislu, da sem se dokončno soočil z OKM v svoji umetnosti in da se lahko zdaj osredotočim na iti dalje.«
Zvočna tenzija nemira
Razstavo spremlja zvočna elektronska podlaga. »Zvok za video na projekciji sem naredil sam, pri čemer sem hotel doseči konstantno tenzijo, da ponazorim neke glasove, ki se nenehno oglašajo od zadaj. Nisem hotel narediti šokantne razstave, hkrati pa sem hotel doseči nekoliko utesnjujoč občutek.« Metafora je zelo pomemben element v njegovem ustvarjanju, tokrat pa se v bistvu vsa dela direktno navezujejo na OKM. Recimo ura na sliki, ki se spremeni v cirkularko, kar aludira na izgubljen čas, ki ga pobere motnja. »Zamujaš čas in čas te nenehno priganja.«
V črni sobici, ki je, kot rečeno, središče razstave, so naslikani arhetipi iz sarkofagov. Umetnik pravi, da vse te misli, ki pridejo pri OKM, dobijo v glavi obliko, postanejo stvar. »Pa bi jih morali zgolj spustiti. Kot bi glorificirali umrle stvari, ideje, strahove, obsesije,« razmišlja Jaka Vatovec.
Naključni obiskovalec razstave Klemen Zupanc, tudi akademski slikar, je po ogledu povedal: »Zame so slike v črni sobici izjemne; res sem se jim posvetil in sledil posamičnim potezam slikarja, kako v črnini nastajajo črni oblački. Ne vem, ali motnja sama po sebi pomaga pri tem, ampak to slikarstvo je tako sproščeno, odprto in izjemno.«
V Galeriji Alkatraz je na ogled tudi prostorska instalacija A Fifth Column, ki je narejena iz nitrilnih rokavic, navezuje pa se na strah pred kontaminacijo. Prav tam bodo 2. februarja ob 18. uri umetnik in kuratorji popeljali javnost po razstavi, vodstvo pa se bo uro pozneje nadaljevalo še v Škucu. V Alkatrazu bo razstava na ogled do 7. februarja, v Škucu pa do 15. februarja.
