Sprva je Stone s fotografskim aparatom snemal predvsem tiste kulturne aktivnosti, ki so imele manj ali premalo pozornosti širše javnosti, z dokumentiranjem pa jih je želel napraviti vidnejše in jih predstaviti v najboljši luči. Svoj vsakodnevni pogled skozi fotografsko zrklo že dolga leta prikazuje na blogu Suncan's daily photo, na katerem zelo preprosto opiše svojo hiperaktivno fotografsko produkcijo in izjemno obsežni fotografski opus: »Fotke, ki jih snemam. Vsak dan.« Na blogu lahko skozi leta opazujemo nekatere najbolj izjemne kulturne dogodke, ki so prikazani skozi Stonovo čustveno sito, v intimnem razpoloženju, ki ne prikazuje spektaklov, temveč posebno notranje doživljanje tega, kar je v domeni javnih manifestacij. V začetku se je njegovo početje zdelo precej nenavadno, kajti redko se zgodi, da se poleg naročenih fotografov, ki jih producentske hiše najamejo za dokumentiranje predstav, pojavi nekdo, ki si želi skozi fotografijo doživljati predstavo iz lastnega interesa. Njegov pogled se morda razlikuje ravno v tem, da želi predstavo dejansko videti in razumeti. Ne zanima ga zgolj končni rezultat oziroma fotografija, temveč sama predstava kot taka. Sčasoma so ga producentske hiše tudi same prepoznale kot izjemnega dokumentarista in ga začele najemati za fotografiranje predstav in razstav. Redno sodeluje na primer z Gledališčem Glej in Galerijo Alkatraz, sodeloval je tudi s Kinom Šiška in številnimi drugimi ustanovami. Bržčas tudi zaradi njegove diskretnosti pri snemanju, ki nikoli ne moti dogajanja, sta ga leta 2011 k sodelovanju povabila koreografa in plesalca Ryuzo Fukuhara in Gregor Kamnikar, da je v performansu Ne.Za.Vedno v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu odigral svojo vlogo kar na odru. Njegovo prisotnost v dvorani sta formalizirala in umestila v sam performans, posnete fotografije pa so se v živo predvajale kot zamrznjene podobe na projekcijskem platnu.
Pri pripravi samostojnih razstav Sunčan Patrick Stone ubira različne metode selekcije. Redko izbere fotografije samo iz ene predstave ali enega obdobja. Pri razstavi Vaje v zapeljevanju… v Sokolskem domu v Škofji Loki marca letos je na primer izbral fotografije z različnih plesnih dogodkov. Sestavil je diptihe in s tem ustvaril povsem novo zgodbo v odnosih med posameznimi prizori, ki niso bili zgolj dokumenti iz predstave, temveč so prikazovali odnose v spominu, ki se je zgodil pri aktivnem spremljanju umetniških dogodkov. Pri razstavi Zamrznjen ples v Cankarjevem domu je oblikoval pregledni izbor najboljših posnetkov, ki so nastajali med številnimi plesnimi projekti v zadnjih treh letih. Pri izboru fotografij za serijo Ruševine Ljubljane, ki jo je skladno z vsebinsko noto degradiranih oziroma zapuščenih urbanih področjih predstavil leta 2009 v galeriji Kljub vsemu v prostorih bivše tovarne Rog, je izhajal iz same tematike, ki ni vezana na posamezno področje ali obdobje, temveč na ruševine, ki ga privlačijo na estetski ravni kot nekakšen grobi, trdi in neizprosni protipol lepoti plesnih predstav.
S ciklom Since you've been gone…, ki je nadaljevanje fotografij degradiranih prostorov, se je minuli četrtek predstavil še na samostojni razstavi na Gornjem trgu 13 v Ljubljani. Tamkajšnji neinstitucionalni prostor vodi umetnica Majda Gregorič, ki pripravlja občasni javni program; Stona namreč robni, manj vidni in neinstitucionalni prostori ne zanimajo samo kot motivi na fotografijah, temveč tudi kot prostori za bivanje.